vidiš to listje na drevju..? tolikokrat si mi rekel da me ljubiš.. vidiš te zvezde na nebu..? tolikokrat sem ti rekla da te ljubim.. ampak najbolj žalostno je, ko spoznaš da listje odpade, zvezde pa ostanejo...

Bila sma prijatelja ,

bila sva par

ko si rekel ni ti mar!

Iz dneva v dan bolj mi prevzemaš srce,
saj s tabo močno že izpolnjeno je!

Kaj bi dal, da bi zate svoje srce žrtvoval.
Da bi ti pokazal kako ljubi moje srce in ti povedal,
da brez tebe nikamor ne gre.
Zelo močno si želim ljubiti in s tabo
moje življenje deliti.

Rekel si mi bye,bye, baby,
ko si srečal drugo lady,
dal si mi se kiss na fris,
na spomin na prejšnjo miss!!

Če bi me danes veter vprašal, kaj si najbolj želim, bi ga prosila le eno:naj te zame poišče, te nežno objame in te ponese v moj objem za vedno.

Nikoli ne boš vedela kako sem te ljubil, nikoli ne boš vedela, kako težko sem te pozabil.

Na tvojih prsih rada bi umrla,se zadnjic v tvoje najlepse oci zrla,ti bozal si mi lice,ki jokalo je zaradi tebe v slovo le poljubil si me. Saj resnica le prevec bolela je?!

Ti nenadomestljiva sreča si, ga ni takega angela kot si ti,
nekaj bi rada povedala ti: ' bodi moj do konca dni. '

Ljubezen je kot ptica,kot angel z neba,ljubezen je kot čudež želja brez meja
želim ti srčkasto valentinovo.

Nesreča
Komaj 14 let ji je bilo,
a vendar je ljubila, ljubila tako zelo.
Spominjaš se še, kako z roko v roki hodila sta po dežju,ko pil si ji dežne kapljice z oči in ona…deklica mlada te objela je
okrog vratu in nežno zašepetala v uho,
da na svetu si samo ti za njo, da bila sta srečna.
A usoda je dejala NE!
Spomijaš se še ko z radostjo je stekla čez cesto.
Hitela je k tebi v objem, a takrat še samo kup avtomobilskih ruševin iz katerih se kadil je dim.
Zagledal si jo, ležala je v objemu lastne krvi,
Z grozo v očeh si spoznal, da ona več ne živi.
Komaj 14 let ji je bilo,
a ljubila je tako zelo.
Danes na njenem grobu rdeče vrtnice cveto.

Ti me gledaš, ko se jočem,
ko podajaš mi roko,
a jaz pa premišljujem,
kako mi bo hudo,
ko tebe pri meni ne bo!
Prosim pozabi kar je bilo,
znova me zgrabi pa vse lepo bo.

Če ti sonce sije sredi srca, svet je mavrica brez dna.
Čeprav življenje je lahko za ljudi pekel in bič, s časom izginjamo vsi v nič in na koncu smrt zdrobi vse, a mnogi pošteno za svoj kruh na tem svetu ne naredijo nič.
Ali hočeš, ali nočeš, s solzami ali brez, smrt bo vedno sprava s samim seboj in vedno ostaneš sam, brez angelov, sredi množice ljudi, da ob zadnji uri potrkaš s srcem in dušo na vrata večnosti.

In nikomur ni več mar za tvoja smrt, za tvoj grob ne za spomine, ker ni več tvojega srca, ki objemal bi vsaj za dva.

Samo denar govori skozi usta ljudi, kako se naj živi.
Življenje je pač nemirna reka, ki teče sredi bregov, polna grenkih solza in smeha, ki sanja srečo in ljubezen, odnaša skale in gozd, podre bregove in s časom odteka.
Zakaj žalosten je tvoj obraz dekle?
Objemi me za slovo, poljubim me vroče, da mi bo toplo, daj mi roko, da mi ne bo preveč
hudo. Ostani v miru, pa ne bo težko. Vse je tako lahko… Živi naprej, ker lahko. Hud je molk, če si sam. Le ljubezni in srca ob srcu več ne bo….

Poljubček na tvoj gobček pošilja ti golobček,
z nasmehom s svojimi krili pomaha
in tvoj srček zajaha,
jaha vse dniter zato,
srček bije vse noči!

Ljubim te,
saj zame si vse,
ne vem koga bom ljubila,
če bom tebe izgubila.

Srce je bogastvo, ki se ne prodaja, in ne kupuje, marveč daruje.

Je rekel da me ljubi, verjela sem preveč, me zapeljel je s poljubi, nazaj prišel ni več.

Preiskal sem vso okolico, da bi našel ti vijolico a je lepše ni kot si sama ti.

Ko se noč spusti,meni do spanja ni,
srce goreče si želi,da tebe poleg sebe
imelo bi.
želi si vročih poljubov,
iz tvojih nežnih ustnic in toplih objemov iz tvojih močnih rok.

Sama sedim v kotu na tleh,
s telefonom v roki in solzah v očeh,
roke so potne usta drhte...
tiho šepetajo tvoje ime!!!

Bil je fant svetlih las,
bil je fant rjavih oči,
bil je fant ki me je ljubil,
vsaj tako mi je dejal,
a prepozno sem spoznala,
da ta fant mi je lagal.

Kadar ljubiš, se ti zdi še opica lepa, ko ne ljubiš, se ne zmeniš niti za lotosov cvet.

Ko bo slep slikar naslikal zvok padajoče vrtnice, ki pada na prag dvorišča, takrat te bom nehala ljubiti!

Ni hujšega od človeka, ki ljubi sebe ob tebi!

Vrtnica je lepi cvet,
ki ga ljubi celi svet.
Tudi ti ga boš ljubila,
ko boš fanta poljubila!

Vrni mi srce, ki ukradel si ga. Vrni mi čas, ki zaradi tebe izgubila sem ga, ker sem vztrajala pri tebi in izgubila možnost, da bila srečna bi z drugim.

Ti!, ki si me naučil ljubiti, me nauči se pozabiti.

Besede tople, pogled mehak,
spoznala sem te,
zame bil si junak.

Čustva svoja si mi pokazal,
pokazal mi pot do sreče srca,
nekaj časa bila sva srečna,
upala sem, da ljubezen bo večna.

Vsak mi je priča,
da sem te ljubila,
in zate sem grenke solze točila.

A zaupanje vate odšlo je...
moje srce muči strahotna tišina.

Oči zmedeno oprezajo za teboj,
še vedno upam, da boš znova le moj.

Ne želim misliti nate.Ne želim se zaljubiti vate.Ne želim ti prisluhniti.

Vem,da nima smisla.A še vedno to počnem!Zakaj imaš tako lepe oči?Zakaj tvoj nasmeh tako žari?Zakaj ne morem prenehati nate misliti?

Sovražim te si rečem vsakič,ko te pogledam.A čeprav se ne zavedam…Lažem sebi!

Želim si,da bi te lahko izbrisala,zavrtela čas nazaj in te nikoli ne spoznala.Prinesel si mi bolečino. Mi pokazal kaj pomeni živeti prazne sanje in se zaman truditi zanje.

Bleda luna se je skrila, za visoko to goro, meni pa naročila, naj ti pišem pismo to.