Prva ljubezen ko mi je odprla srce.......in to si ti

Kogar imaš rad nikoli ne umre, le daleč od tebe je!

* GirL: bil je bratov prijatelj..
* Boy: bila je sestra mojega prijatelja..
* Girl: zaljubila sem se v njegove oči..
* Boy: zaljubil sem se v njene oči..
* GirL: ampak bil je veliko starejši..
* Boy: bila je tako mlada..
* GirL: zagotovo ni ničesar čutil do mene..
* Boy: prepričan sem da ni ničesar čutila do mene..
* GirL: včasih se mi je zdelo da sem ujela njegov pogled.. gotovo je bila le domišlija..
* Boy: rajši sem umikal poglede.. njene oči so me preveč privlačile..
* GirL: vsako dekle bi lahko dobil..
* Boy: želel sem si le njo..
* GirL: kmalu si je našel dekle.. starejšo.. in mnogo lepšo od mene * Boy: z najbolj zaželjenim dekletom v mestu sem želel zapolniti praznino v mojem srcu..
* GirL: videla sem kako jo poljublja.. ljubi jo.. * Boy: vsakič ko jo poljubim se mi zdi da poljubljam Njo.
* GirL: s prijateljem sem šla na pijačo.. sedela sta za sosednjo mizo..
* Boy: videl sem jo v baru..našla si je fanta.. zasluži si srečo.. ampak še vedno jo ljubim * GirL: videla sem kako se ji smehlja..
* Boy: videl sem kako ga gleda..
* GirL: nisem dolgo zdržala.. prijatelju sem rekla da mi je slabo.. pospremil me je do doma..
* Boy: s fantom sta kmalu odšla.. njene popolne oči so ga gledale kot boga..
* GirL: naslednji dan je prišel na obisk k mojemu bratu.. po neke CD-je.. niti pogledal me ni..
* Boy: šel sem k prijatelju.. s prvim izgovorom.. samo da bi jo videl..
* GirL: klicala ga je.. izraz na njegovem obrazu je povedal vse.. vse mu pomeni.. * Boy: klicala me je po telefonu.. rekel sem ji da jo ljubim..sam sebi ne morem lagati.. v resnici ljubim Njo..
* GirL: tako močno si želim njegovih poljubov..
* Boy: vse bi dal da bi jo lahko poljubil..
* GirL: nikoli ne bova skupaj.. nikoli me ne bo ljubil..
* Boy: nikoli me ne bo ljubila.. nikoli ne bova skupaj..
* GirL: LJUBIM GA!
* Boy: LJUBIM JO!

Ko sem te ljubila zate otrok sem bila, vendar vedi, da otrok najlepše ljubiti zna!

Mogoče boš nekoč spoznal, da sem nekaj ti pomenila, da le nisem bila tako zelo slaba oseba. Če hočeš verjemi drugim, verjemi svojim kolegom, saj so natvezili ti že ogromno laži, vseeno mi je, če obsojaš me zaradi njih.

Hočem da opaziš me ti ,
čeprav vem ,
da tvoje srce za drugo gori !

Ljubezen mora včasih spoznati bolečino, da prepozna srečo.

When man die Wahre Liebe verschwiegt, begibt man sich auf eine traurige Reise..

Ni važno kje si ti sedaj,
ni važno, kje sem jaz,
ni pomembna daljava,
ki naju ločuje,
važno je le,
da si ti tam,
kjer moraš biti-
v mojem srcu!

Ljubezen je največja čarovnija kar jih je. Če znaš ugotoviti kako dela v tvojo korist in ne proti tebi, sam postaneš velik čarovnik.

Ljubezen se rodi v pogledih, živi v poljubih, umre v solzah.

Nikoli ne boš vedela kako sem te ljubil, nikoli ne boš vedela, kako težko sem te pozabil.

Čeprav spet je ranjeno moje srce,
bo vedno čutilo ljubezen za té!

Last night I send an angel to watch you, but he was back very soon, I asked him why and he said that he doesn't need to watch an another angel.

Ko ljubila sem te, zate otrok sem bila, a vedi, da otrok najlepše ljubiti zna.

vem kaj hocem,hocem tebe met
in vem kaj cutm,nocem brez tebe zivet
custva so pretezka da jih pamet povezuje
stroki to ne pomaga ne stoki ne joki ker ti do souz nebo nc spremenil od otrostva od kar smo odkril da neki nemors imet pa ce prou to ves si ne nehas zelt sam v dusi ne neha bolet se sama si rekla da krut je ta svet

Cvet sem ki živi le zate, lutka ki verjame vate, bitje ki misli nate in punca ki umira zate!

Niti sanja se ti ne, da si ravno ti tisti, za katerim jočem, zaradi katerega trpim. Zaradi tebe, dragi moj ne vem, kaj še naj storim, da boš opazil me, saj zate sem nevidna.

Da te bom čakala sm ti napisala,
da te bom ljubila sm ti obljubila, hočem biti tvoja,
to je želja moja!

Love is nothing,
Without a kiss.
Love is everything,
When you feel like this.
Love is precious,
When they mean everything to you.
Love is painful,
When they're not with you.
Love is priceless,
The true kind can't be bought.
Love is life...
When it's all you've got.

Solza po licu polzi in
misel k tebi mi hiti...
kje si mi dragi ti
moje srce po tebi hrepeni
dan za dnem...
čutim tvoj topel objem...
kar se ne da opisati,
kako močno že pogrešam te...
zakaj tako boli srce...
ta odgovor morda poznava že oba!!!

Objemi me, poljubi me, mi šepni na uho, da ljubiš me močno.

Da te bom čakala, sem ti napisala. Da te bom ljubila, sem ti obljubila. Hočem biti tvoja, to je želja moja.

ob muri sprehajam se ribice počasi plavajo rečem jim da mi ........pozdravijo

Vse kar rečeš mi ,
vse v laž se spremeni.
zato več ne verjamem ti
in upam da kdaj kesal se boš ti !

Sklonila sem se in položila prižgano svečo na grob. Pogled mi je zdrsnil po kamnu, kjer je bilo z zlatimi črkami izpisano njegovo ime. Poleg imena je bila letnica rojstva in smrti. Vsakič, ko obiščem njegov grob, se mi zdi kot, da je minilo le nekaj mesecev od dneva, ko sem ga spoznala in le letnica me opomni, da so minila že leta. Letos bo že dvanajsto leto, kar ga ni.
Vse se je začelo nekje konec osmega razreda. Z mojo najboljšo prijateljico sva prišle iz sivine šole na prelep pomladanski dan. Bližal se je konec šolskega leta, kar je pomenilo začetek počitnic, po počitnicah pa odhod v srednjo šolo, kar sva obe smatrali za vstop v svet odraslih. Obe sva se vpisali v isto šolo tako, da sva začetek novega šolskega leta pričakovali še bolj nestrpno. Večkrat sva sedele skupaj in se pogovarjale o tem, kako bo in kaj naju vse čaka v prihodnjih letih. Pogovor je vedno nanesel tudi na najine simpatije. Mateja je že dolgo pogledovala za najinim sošolcem, kar sploh ni bila večja skrivnost, saj je za to vedel že cel razred. Sama sem imela kar nekaj simpatij, a prave zaljubljenosti še nisem poznala. Tistega dne sem stopila iz šole in za trenutek nisem videla ničesar, ker me je sonce popolnoma zaslepilo. Mežikajoče sem se privajala na močno svetlobo in se pri tem skoraj spotaknila ob svojega sošolca, ki je stal pri vratih in se z nekom pogovarjal. Hotela sem mu nekaj reči, a me je pogled na njegovega sogovornika za trenutek popolnoma ohromil. Kar nekaj časa sem nepremično zrla v njega in najbrž bi še dlje, če me nebi Mateja zgrabila za rokav in dobesedno odvlekla stran.
"Kaj ti pa je?"
"K..kdo je to?"
"Kdo?"
"Ta tip, ki govori z Robijem?"
"Ne vem. Zakaj?"
"Kako misliš zakaj? A si slepa? Full je dober!"
Mateja je skomignila z rameni. Imele sva, hvala bogu, popolnoma različen okus za fante. Nikoli nama niso bili všeč isti in najbrž sva ostale tako dobre prijateljice tudi zaradi tega.
Po naravi nisem ravno sramežljiva, a za to, da sem izvedela njegovo ime, sem rabila kar cel teden. Toliko časa je namreč trajalo, da sem si izmislila strategijo, kako naj izvem vse potrebne informacije od svojega sošolca, brez da bi ta ugotovil, da mi je njegov prijatelj všeč. Ja, ko smo bili mlajši, smo si znali zelo zakomplicirati življenje. Nekako mi je uspelo, vsaj kar se tiče pridobivanja informacij, da mi je všeč pa se mi je bržkone bralo že na čelu. Od takrat se je ime Andrej z različnimi pisavami pojavljalo po vseh mojih zvezkih. Vsak dan sem nestrpno čakala, da se je končal pouk, saj je imel navado, da je prišel po mojega sošolca in tako sem imela priložnost, da sem ga videla skoraj vsak dan. Bilo je skoraj nemogoče pričakovati, da Andrej ne bi izvedel zame, saj sem Robiju s svojimi nenehnimi vprašanji zagotovo že presedala. Tudi Mateji se ni godilo nič bolje, saj se kar naenkrat nisem znala pogovarjati skoraj o ničemer drugem kot o njegovih očeh, slučajnih pogledih, obnašanju, laseh… Ure in ure sva preživele na mestih, kjer bi ga lahko srečali. Imel je srebrnega avtomatika, katerega zvok bi prepoznala med tisočimi. Velikokrat sem ob tem zvoku tekla k oknu, da sem ga lahko vsaj za hip videla. To so bili dnevi, ki so bili dobri, če sem ga videla in slabi, če ga ni bilo. Nikoli ne bom pozabila tistega dne, ko me je prvič pozdravil.
Z Matejo sva se vračali s trgovine oboroženi s sladoledom, saj je bilo že precej vroče. Napotili sva se k njej domov in pred blokom mi je zastal korak. Tam je bil namreč parkiran njegov avtomatik. Najbrž mi ni potrebno poudarjati, da bi ga prepoznala iz vseh zornih kotov pa tudi, če bi bil oddaljen več kot kilometer.
"Kaj pa on dela tukaj?"
Mateja je skomignila z rameni.
"Kaj bi naredila, če bi zdaj prišel ven?"
"Dala bi mu pol lučke!" sem bila pogumna in pri tem sva obe padle v smeh.
"Ja, ja me prav zanima!"
V tistem trenutku je Andrej stopil skozi vrata bloka. Kdor je bil že zaljubljen najbrž ve, kaj vse sem tiste trenutke preživljala. Od kepe v želodcu, cmoka v grlu, do tresočih rok in potenja. Andrej me je pogledal, se mi nasmehnil in vse to pospremil še z glasnim "živjo". Moja prirojena samozavest je bila v tistem trenutku nekje drugje. Zardela sem do lasnih konic, izmomljala nekaj podobnega pozdravu in jadrno izginila za odrešujočimi vrati bloka. Mateja mi je komaj sledila. To moje "samozavestno" ravnanje je še nekaj časa pri moji prijateljici povzročalo napade smeha. Minevali so dnevi in končno so se začele počitnice. Še sama ne vem več kako se je vse skupaj odvijalo, spominjam pa se, da sem s pomočjo mojega sošolca med počitnicami začela zahajati v tisto družbo. Vsak dan sem komaj čakala, da smo se dobili "pred blokom". To je bila izrazito fantovska družba in še zdaj ne vem točno, zakaj so se odločili, da me sprejmejo medse. Mateja je seveda vedno prišla z mano. Temu krogu so se kmalu pridružile še dve moje sošolke tako, da je do sredine poletja to bila že precej mešana družba. Kljub temu, da je minilo že toliko let, se še vedno živo spominja mojega prvega stavka ali bolje rečeno vprašanja, ki sem ga zastavila Andreju. Do takrat sem direktno njemu izustila le kak pozdrav. Vprašala sem ga, koliko časa živijo psi. Bil je namreč lastnik prekrasnega nemškega ovčarja. To je izzvalo ogromno smeha pri vseh prisotnih, ki niso preslišali mojega jecljajočega vprašanja. Andrej se je trudil, da bi ostal resen in mi je kar se da z resnim glasom odgovoril. Še dneve sem premlevala njegove besede, pa zven in barvo njih in v tem poskušala najti kaj, kar bi mi povedalo kaj si misli o meni. Tiste dni je bil zame življenjsko pomemben vsak njegov pogled, ki je bil poslan v mojo smer in mislim, da sem jih celo štela.
V tem času se je ˝zgodila˝ tudi moja prva ˝žurka˝. Dobili smo se pri prijatelju doma. Nikoli še nisem spila več kot kak kozarec piva in zato mi je ponujena pijača kmalu stopila v glavo. Seveda pa po svoji stari navadi, nisem vedela kdaj moram nehati tako, da sem bila do ure, ko bi morala oditi domov, že pošteno pijana. Z vsem pogumom, ki je bil v glavnem sestavljen iz alkohola, sem prosila Andreja, da me odpelje domov. Takoj je privolil, a sva kmalu ugotovila, da je dostop do njegovega motorja nemogoč, saj ga je kolega zaklenil v garažo, njega in s tem ključev pa ni bilo nikjer. Strašansko razočaranje se mi je najbrž poznalo na obrazu, ker je Andrej že naslednji trenutek predlagal, da me pospremi, saj do mojega bloka sploh ni bilo tako daleč. Spominjam se, da sem se poskušala vesti kar se da normalno, a se bojim, da mi to ni najbolje uspevalo, saj je alkohol motil predvsem moje motorične sposobnosti. Andreja pa to ni preveč motilo. Objel me je preko ramen in počasi sva se odpravila proti domu. Ne vem o čem sva govorila, saj sem ves čas mislila smo na to, da je z mano, sam z mano. Mirno lahko rečem, da so bili to eni izmed najlepših trenutkov moje mladosti. Prekmalu sva prispela do bloka. Za trenutek sem se ustavila, misleč, da se bo poslovil. A se ni.
"Te bom pospremil do vrat, do bom ˝zihr˝, da si prišla varno domov!"
Človek bi mislil, da bom lebdela, a sem se že pri prvi stopnici spotaknila, kar je Andrej pospremil z smehom. Ko sva premagala prvo nadstropje, me je nenadoma močno objel in poljubil. Bil je najlepši prvi poljub na tem svetu. Potem me je pospremil do vrat mi jih pomagal odkleniti. Še pomahal je in odšel. Kar se je potem zgodilo doma je čisto druga zgodba. Končni rezultat je bil hišni pripor, kar pa me sploh ni dosti vznemirilo - bila sem zaljubljena in svet je bil lep. Kar nekajkrat me je še pospremil do doma, tudi poljubil me je še, kljub vsemu pa nisva nikoli uradno "hodila".
Začela se je šola, ki pa ni ovirala moje zaljubljenosti in še sedaj težko verjamem, da sem prvi letnik izdelala. Več kot v šoli, sem bila z Andrejem ali bolje rečeno v njegovi družbi in tudi učila sem se bolj malo. Imela sem sicer en popravni izpit, ki sem ga naredila, drugače pa sem imela strašansko srečo, da sem, kljub kopici neopravičenih ur, prišla do drugega letnika. Hodili smo na razne žurke, se vozili z motorji in se zabavali. Šola mi je bila res postranska zadeva.
Minilo je že kakšno leto in vmes se je spremenilo marsikaj, samo moja zaljubljenost je ostajala ista. Edina razlika je bila ta, da sem jo tokrat skrivala. Vsakemu sem razložila, da me je že zdavnaj minilo. Včasih sem imela kakšnega fanta, a nikoli za dolgo. Nihče ni segel Andreju niti do kolen. Vsi so mi verjeli, tudi on in tako sva postala dobra prijatelja. Nekoč sva pozno ponoči sedela na klopci pred blokom, kjer smo se zbirali. Bila je jasna noč. Nebo je bilo posuto z zvezdami. Nekaj časa sva oba molčala, potem pa se je Andrej zleknil na klopco in dal glavo v moje naročje. Nežno sem ga pobožala.
"A veš, da pravijo, da ima vsak človek svojo zvezdo. Mogoče je tista moja!"
Pri tem je pokazal na neko zvezdo.
"Ne kaži zvezd s prstom! Pravijo, da če pokažeš s prstom svojo zvezdo, potem umreš."
Andrej se je samo nasmehnil.
Minilo je tudi tisto poletje in zame se je začel drugi letnik. Začela sem ga veliko bolj odgovorno kot pa prvega. Veliko manj časa sem preživela v družbi in veliko več doma pri knjigah. Še vedno sem občasno prihajala pred blok. Andrej je v tistem času imel dekle, zato sem se izogibala njegove družbe. Nisem prenesla niti misli na to, da je z drugo, kaj šele, da bi ju gledala skupaj.
Bil je ponedeljek, začetek oktobra, ko sem se odpravila na kraj našega večnega zbirališča. Kar nekaj časa se nismo videli, zato smo klepetali vse povprek. Na klopcah je bila tudi Petra, ki je hodila v isto šolo kot jaz. Seveda je beseda nanesla tudi na šolo in Petra me je prosila, če ji lahko posodim zvezek zaangleščino. Ravno, ko sva se odpravljale je prišel Andrej. Bil je sam, zato sem izkoristila priložnost in ga prosila naj me pelje domov. In me je. Pa ne samo to. Potem sva šla še na pijačo v enega izmed bližnjih lokalov. Tam sva sedela več kot uro in se prvič v življenju res pogovarjala. Govorila sva o šoli, o službi pa o najinih prijateljih, ki sva jih, milo rečeno, "obrala" do kosti. Nič mi ni bilo jasno. Nikoli se ni z mano še tako pogovarjal in nikoli mi ni namenil tolikšne pozornosti in še nikoli ga nisem slišala toliko in tako govoriti. Tisti večer je bil res nekaj posebnega. Kasneje, ko sem pomislila na dogodke tistega večera, se mi je vse skupaj zdelo kot nekakšno slovo. Ko sva prišla nazaj, ga je tam že čakala punca, ki je kar besnela, ker je bil toliko časa sam z mano. Andrej pa ji ni rekel niti besede, samo pogledal me je, se mi nasmehnil in pomežiknil, jaz pa sem takoj, ko sem oddala zvezek "odlebdela" domov. Spet mu je uspelo. Kljub temu, da sem se tedne prepričevala, kako mi ne pomeni prav nič več, sem bila spet na istem kot prej - zaljubljena do ušes. Naslednji večer sem komaj zdržala pri knjigah. Napovedana je bila kontrolna naloga, zato nisem imela kaj dosti izbire. Cel večer sem ležala na postelji, se učila, poleg tega pa neštetokrat poslušala njegovo najljubšo pesem, ki sem jo imela posneto na kaseti. Tako sem si želela, da bi bila lahko z njim pa sem dobro vedela, da moram pisati pozitivno, če nočem imeti celo leto potem težav s tem predmetom. In tako sem ostala doma. Ko vsaj nebi…
V sredo je bil prav zoprn dan. Pripravljalo se je dežju. Kontrolna je sicer bila že mimo, a nisem imela prav dobrega občutka. Poleg vsega se me je lotilo malodušje, ker sem tistega dne stopila na tehtnico, ki je pokazala odločno preveč. Jedla sem solato, ki je sicer sploh ne maram, ko je pozvonilo. Pričakovala nisem nikogar, zato sem previdno odprla vrata. Na hodniku so stale tri moje prijateljice.
"Kaj pa ve tukaj?"
Nekaj časa so se samo spogledovale, potem pa je ena le spregovorila.
"Andrej je mrtev."
"Ja, najbrž!"
Hotela sem se zasmejati in jih ozmerjati, ker so si izmislile tako neumno šalo, a mi je beseda zastala v grlu, ko sem videla njihove oči. Bile so solzne.
"NE! Kako? Zakaj?"
Bojana me je objela .
"Včeraj zvečer. Imel je prometno nesrečo. Umrl je takoj."
Ne vem kako sem preživela dneve, ki so sledili. Nekaj časa nisem hotela verjeti. Vsakič, ko sem slišala motor sem se obrnila in vedno sem bila razočarana. Tako močno sem si želela, da bi prišel k meni in rekel, da je bilo vse skupaj samo neumna šala. Pa ga ni bilo. Megleno se spominjam pogreba. Spominjam se, da nisem imela več solza, spominjam se groze in obupa, ko sem videla, kako so spustili majhno žaro v zemljo in spominjam se bolečine, ki mi je trgala srce. Vsega je bilo konec.
Veliko let je že minilo. Bolečina je izginila, spomin je ostal. V tem času sem spoznala tudi fanta, s katerim nameravam deliti svoje življenje. Zelo ga imam rada, a v mojem srcu še vedno ostaja prostor, ki je namenjen le tebi Andrej.

Vedno govoril si mi,
da rad me imaš.
Verjela sem ti,
ampak sedaj ugotovila,
da si mi lagal ...

V ljubezni je beg edina zmaga - Napoleon Bonaparte

sta je boilo bilo je
nije tuga za mene
nek mi srce luta
mojih 5 minuta
jednom ce da osvane..

Nikoli ne zapusti tistega, ki ga ljubiš zaradi nekoga, ki ti....je vseč !!!