Nigdar več

Nigdar več za teboj ne bom jokalja,
Nigdar več ti ljubezenjskih verzov pisla,
Ne bom te več videvala,
Nočem trpeti,
Zaradi tebe nesrečno živeti,
Hočem naprej,
Hočem daleč stran,
A kamor koli grem za mano vedno pride
List tvoj poslan.

Ljubezen je kot struna violine, zadrhti in izgine, pusti pa le spomine.

Ljubezen je lepa ljubezen žari le če ob meni za vedno boš ti.

Cvet sem ki živi le zate, lutka ki verjame vate, bitje ki misli nate in punca ki umira zate!

Biti moraš srečen,
da nekoga osrečiš,
treba je nekoga osrečiti,
da bi ostal srečen!

Svetle zvezde so mi priča,
bledi mesec dobro ve,
da edino tebe ljubi,
moje ranjeno srce.

Ljubezen je nešteta,

Nikoli prešteta,

Ampak ne izgubi je,

Saj morda ne najdeš je !

Ti si moje serce zate živim ne zapusti me!

Lepa ptička priletela, tole pismo mi je vzela, in ga nesla v tisti kraj, kjer prebivaš ti sedaj.

Ko se zaljubita dva,
takrat je resnica tista,
ki nekaj velja.
Velikokrat je resnica,
ki jo poznamo,
navadna megljica.
Prava resnica se ne skriva,
ne živi daleč stran,
pač pa globoko v nas prebiva.
Ljubezni resnica,
ki je sploh ni,
pa je navadna prasica.
Laži, laži, laži,
nehote se lažemo,
da olepšamo svari.
Če fant se dekletu zlaže,
naj teče, kolikor ga nesejo noge,
ker takrat že mrtev je.
Če pa dekle se fantu zlaže,
naj hitro obrne pete,
ker fant ji zlomil bo srce.
Resnica, resnica, resnica,
je to isto kot pravica?
Jaz vem, le to, da je
ena velika hudičeva prasica.
Resnica v ljubezen prinese nekaj,
kar bi že moralo biti tam,
prinese spoštovanje, prinese raj.
Včasih zna biti zahrbtna, kot le kaj,
včasih pa je povsem tiha, mirna,
zaljubljena, kot je sam mesec maj.

čokoladna LJUBEZEN Te tvoje čokoladne oći,

vsaka punca si jih želi.

A jaz LJUBIM tebe in ne tvojih oči,

saj si tako lep, kot ČOKOLADEN sladoled.

Zaradi tebe bi se odpovedala tudi čokoladi,

saj se od čokolade zrediš,

od ljubezni pa zboliš.

Zdaj vež, da te ljubim bolj kot čokolado,

saj čokolado jem enkrat na dan,

nate pa mislim cel dan.

LJUBIM TE*

Ljubil sem te in ljubim te in če je to greh, bom prosil boga naj mi nikoli ne odpusti grehov.

Ljubezen je lepa,
je močna sila,
upreti se ji je težko,
lepše se je soočiti z njo,
imela sem srečo in sem te dobila,
moja je želja da te ne bi izgubila.

Bonboni so sladki, poljubi še slajši, a tebe jaz, draga, imam najrajši!

Srček leti se v tebe spremeni, se zaljubi in me poljubi!

Ti si svetla zvezda na nebu, biser na dnu srca, žarek sonca, nežen cvet rože in največji zaklad mojega srca.

Pozabi na dneve, pozabi noči, pozabi ljubezen ki več ne gori, pozabi poljube, njegove strasti, pozabi besede bile so laži.

Ti in jaz, midva sva kakor sanje,
kakor dih pomladi, vonj poletja in jeseni.
Ti in jaz, midva sva kakor čas življenja.

Dve besedi samo zate: "Ljubim te, in mislim nate!"

Nič več ne jočem za teboj, nič več pred resnico ne zapiram oči. Tvoj obraz je utonil v pozabnost, zdaj vem, da si govoril laži.

Prava ljubezen je neznansko velika ter neznansko majhna.

Ko sonce odpelje svetlobo z neba in tema poljubi zemeljska tla, raj zvezdic tam daleč se prebudi, tebi podarja lepih noči.

Ne verjami vsem ljudem, ne lepim fantovskim očem, poslušaj le glas srca, ki nikoli te ne izda!

Ljubezen je kot čista reka, ki žal prehitro nam odteka!

Vrni mi srce, ki ukradel si ga. Vrni mi čas, ki zaradi tebe izgubila sem ga, ker sem vztrajala pri tebi in izgubila možnost, da bila srečna bi z drugim.

Ljubezen je lepa harmonija,
iz nje pa lahko nastane pravo simfonija.
Ljubezen je lepa melodija,
ki včasih srca razbija.
Ljubezen je kakor roža,ki nas po obrazu boža,
ljubezen je prava takrat,
ko imaš nekoga resnično rad.

Moje srce je enkrat močno ljubilo,
in na koncu,
ko je to ljubezen izgubilo,
se na milijone koščkov je razbilo,
in razbito je še zdaj,
ni ga možno zlepiti nazaj.

Se v srce je moje močno zasadila,
na njem ogromen pečat je pustila.
Zdaj še sam ne vem kako,
naj izbrišem spomine a ni lahko.
S tančico svileno me je ovila,
moj um je zopet z modrostjo oblila.

Jo močne so sile v pogubo vodile,
so zlobne se vile v njo naselile.
Čutiti ljubezni ni več poznala,
sama si svojo je usodo kovala.
Tavala skozi je puščave prevroče,
vedela je da zadovoljstva si hoče.

Na poti premagala je vse črne sile,
iz sebe iztrebila je pravtako vile.
Zopet čutila ljubezen je zvesto,
in končno je našla svoje mirno mesto.

Boli me pri srcu, resnično boli, če me ne pogledas ti. Želim si te, ne varaj me, lepo te prosim; ljubi me.

Ko sem bila majhna deklica nisem vedela nekaj stvari kot so naprime:
Zakaj svet obstaja?
Zakaj sploh obstajam?
Zakaj nekateri ljudje mene ne razumejo?
Na ta odgovore mi zna povedati samo koja ljubezen!
:-)