Ljubezen ne vpraša za vitkost, denar –
le vdano in toplo srce ji je mar!

Ljubezen ne vpraša za starost in spol –
za vse, ki iskreni so, jo je dovolj!

Nikdar čustva najina naj ne zblede,
nikdar tok ljubezni naj se ne zapre!

Ljubezen je najina malo drugačna –
jaz ženska, ti ženska – a komu to mar!?
Je najina res odločitev napačna,
da bova postali ljubezenski par?

Je čustvo ljubezni zakoncem le dano?
So čustva stvar duše, so le stvar teles?
Področje ljubezni je neraziskano –
Je strast? Je to čustvo? Morda nekaj vmes?

Uživanje v strasti nam je prirojeno,
zakaj naj izrodek bili bi midve?
Sva ženski, sva moška – to res je vseeno,
če čustvo iskreno iz naju privre.

Bi morali zveze se te sramovati?
Zakaj le, če ljubiva se iz srca!?
Ljubezni vseh vrst treba je spoštovati,
ker vsaka iz božjega izvira duha!

Adonis si moj, jaz pa sem Afrodita.
Je važno, kdo vodstvo si v zvezi lasti?
Sva kot dva plamenčka, ki skupaj gorita!
Vem le, da zares osrečuješ me ti!

Resnična ljubezen nikdar ne boli –
to vem, ker zares osrečuješ me ti!

Ljubezen največja je vrednost srca,
zato naj za vedno bo v nama doma!

Ko ljubim, ves svet se prelesten mi zdi –
če ti me ne ljubiš, pa vse potemni!

Najbolj dragocen ti si zame zaklad,
ob tebi spet sončno doživljam pomlad!

Da najina strast obrodila bo sad,
bi nama povedal zdaj Valentin rad.

ÄŒe se ohladilo je tvoje srce,
morda Valentin znova plamen prižge!

Kar nekaj let dlje sem na svetu kot ti,
in vedno več las mi na glavi sivi.
Po letih lahko bi ti mama bila,
zato kar ne morem dojeti tega,

da mene ljubiti si najbolj želiš,
da željno po meni ves čas hrepeniš,
da storil bi vse, da ljubila bi te,
da rad bi podaril mi svoje srce.

Priznam, da mi vztrajnost tvoja je všeč,
da tvoje izjave mi niso odveč.
Čeprav te še sama ljubiti želim,
obenem te želje se v sebi bojim.

Življenje je kratko, v njem malo je dni,
ko res si bil ljubljen, ko res ljubil si.
A vsaka ljubezen je vredna tega,
da njene sokove izpiješ do dna,

četudi je kratka in v srcu boli,
četudi boleče prekinja noči,
četudi prehitro ugasne njen žar,
je bolje, kot da bi ne ljubil nikdar!

Zato se odločam, da tvegala bom
in si skupaj s tabo ustvarila dom.
Čeprav negotovost me muči nadvse,
vseeno priznam, da osrečil si me.

Ljubezen med nama je kakor dragulj,
a nežna, ranljiva je bolj kot metulj!

Naj čustvo ljubezni ne mine nikdar –
postaniva večno zaljubljeni par!

Edino, kar res obožujem, si ti –
le zate mi v srcu ljubezen gori!

Življenje je kratko, v njem malo je dni,
ko res si bil ljubljen, ko res ljubil si!

Ljubezen je najina malo drugačna –
jaz moški, ti moški – a komu to mar!?
Je najina res odločitev napačna,
da bova postala ljubezenski par?

Je čustvo ljubezni zakoncem le dano?
So čustva stvar duše, so le stvar teles?
Področje ljubezni je neraziskano –
Je strast? Je to čustvo? Morda nekaj vmes?

Uživanje v strasti nam je prirojeno,
zakaj naj izrodek bila bi midva?
Sva moška, sva ženski – to res je vseeno!
Le čustvo vso vrednost odnosu doda!

Bi morala zveze se te sramovati?
Zakaj le, če ljubiva se iz srca!?
Ljubezni vseh vrst treba je spoštovati,
ker vsaka iz božjega izvira duha!

Adonis si moj, jaz pa sem Afrodita.
Je važno, kdo vodstvo si v zvezi lasti?
Sva kot dva plamenčka, ki skupaj gorita –
vem le, da zares osrečuješ me ti!

Poznala sem te – bil si fant temnolas,
a jaz mlada frklja, vsa polna življenja.
Pošiljal nasmehe si mi ves ta čas,
pogledi so polni bili hrepenenja.

Takrat že drugam me je vleklo srce –
poglede, nasmehe sem tvoje prezrla.
Življenje že kmalu odvedlo me je
tja, kjer svoja vrata sem sreče odprla.

A sreča ni tisto, kar sprva se zdi,
to skozi trpljenje sem kmalu spoznala,
in še, ko spet zrla sem v tvoje oči,
da vsa dolga leta sem se goljufala.

Sprejel brez vprašanja si me v svoj objem,
saj tebe je tudi življenje kalilo.
Ljubezen, toplino spet našla sem v njem,
se spet hrepenenje je v meni zbudilo.

V jeseni življenja ljubezen je dar,
če res iz srca jo nekomu daruješ.
Nikdar te ljubezni ne ugasne naj žar,
saj ti vsak dan znova me z njo osrečuješ!

Ljubezen že najina dolgo živi –
nesmrtnost naj ji Valentin podeli!

V življenju le sreče s teboj si želim,
in prosim nebo, da te ne izgubim.

Ne vprašaj nikdar me, zakaj ljubim te,
ker pravi odgovor pozna le srce!

Ko v svoji nesreči iskal sem pozabo,
nalival kot goba se vse do noči,
obupan razmišljal, kaj sam naj bi s sabo –
kot blisk me zadel je žar tvojih oči.

Sem res v njih zaslutil sočutja lesket?
Si le iz usmiljenja me ogovorila?,
sem se spraševal, ko tvoj topli pogled
zadel je ob dušo, da se je vzdramila.

Pobožala nežno si me po dlaneh,
vpodbudne besede si mi govorila.
Osupel spoznal sem po tvojih očeh,
da rada ljubezen bi mi podarila.

Zavrgel sem vso alkoholno omamo,
vesel, da prav ti me pijače rešuješ; –
in kadar nasloniš mi glavo na ramo,
neskončno sem blažen, ker me osrečuješ.

Iz dneva v dan bolj mi prevzemaš srce,
saj s tabo močno že izpolnjeno je!

Pogled tvoj mi v srcu je ogenj prižgal –
morda Valentin ogenj tvoj mi bo dal!?

Čeprav so se najina pota razšla,
te čuvam v najglobjem kotičku srca!

V življenju sem dolgo iskal le resnico,
a ko sem jo našel, sem bežal pred njo.
Težko vsako njeno trpel sem bodico,
spoznal sem, da lažje mi šlo bo z lažjo.

Zakrival pred drugimi sem pravo lice,
lagal vsem ljudem sem, ki sem jih poznal.
Preslišal vse v srcu svareče sem klice –
zvestobi, poštenju sem vrednost jemal.

Znal ceniti nisem iskrene ljubezni,
užitkom cenenim sem prednost dajal,
vse dokler – kot rešil bi zle se bolezni –
po srečnem naključju sem tebe spoznal.

Bilo je, kot sonce bi oblake spodilo,
kot žarki ognjeni tvoj grel je pogled!
Laži morje v duši se je posušilo,
ki v meni je obstajalo toliko let.

Kot blisk me zadelo je sladko spoznanje,
da vsaka resnica Å¡e ne zaboli.
Odkar sem s teboj, se mi zdi kakor sanje –
resnica je le, da osrečuješ me ti.

Če kdaj mi povzročala boš bolečine,
sprejemal jih bom kot darilo z neba,
saj rane srca slajše so od praznine,
ki v duši le laž jo zapuščati zna.

Morda kdaj opaziš moj vdani pogled,
v katerem zrcali se čustev trepet?!

Ko sanjam o tebi, srce poje mi,
saj vem, da za vedno ob meni boš ti.

Vsem tvojim korakom od daleč sledim,
po tvoji ljubezni ves čas hrepenim!

Le tebe ves čas si ljubiti želim,
po sreči s teboj dneve vse hrepenim!

Ko ob tebi se prebujam,
od objemov Å¡e razgreta,
srečna sem, ker ne zamujam
rosnih juter, ptičev petja,
ekstaze najinih teles,
čarobnih zvezdnatih noči,
utrinkov zvezdnih iz nebes,
jasnine toplih sončnih dni,
energije vročih stikov,
Å¡epeta tvojega v uho,
mehkih žametnih dotikov –
enkratno s tabo je bilo!