V spaLnici sedim in v sTrop sTrmim...
pod mani nekaii ropoTa...
in spaTi mi ne da..
pogLedam na uro...
poLnoč že Je odbiLa...
Končno se opugumim..
nož poLn moJe krvi z rokami primem..
in bosa po stopnicah proTi vhodu odidem..
sTrah me Je..
Le kai ropoTa?
Ne zdržim več..
moram narediTi še ne rez ..pa čeprav bo zadnji...
Pri vraTih zagLedam senco.
Panika me zagrabi da narediL mi boš kaii zaTo hiTro zabodem v Tebe..gLoboko koLikor se Le da..
Komaii veroJoča Kaii narediLa sem prižgem Luč in na Tleh zagLedam Tebe..
TakraT spomnim se da ob poLnoči pri meni zmeniLa sva se..
Kako sem Te Lahko ubiLa ko pa Tako sem Te LjubiLa??
Ne brez Tebe ne bom živela še sebe bom ubiLa..
THE END.!

Mogoče booš tudi ti nekega dne ljubil, in veš nikdar nisem verjela, da te bom lahko pozabila. pa čeprav sem te močno želela, vem da bo v meni ostav nek spomin nate, vedno bo delček mene in mojega srca utripal zate! ta spomin nebo let, bo pa spomin na zlagano ljubezen. dolgo časa sem rabila, da so se mi odprle oči, da sem spoznala, da sem bila le igrača v tvojih rokah! zakaj? prvič sm te ljubila, sanjala in ti pa si vse to preveč izkoriščal. dobro, da sem to spoznala, ena izkušnja več! toda kaj ko to v ljubezni ne velja. tako zelo si me razočaral, da tega nebom pozabila, nebi ti mogla oprostiti, posebno zdaj ko hodiš mimo mene, kot da sem zrak kot da me ni. ne privoščiš mi niti pogleda niti pozdrava, prišlo je tako nenadoma, brez pravega vzroka, brez besed, nisi imel toliko poguma, da bi mi v obraz rekel: zbogom, konec je!
vem da bi me te besede bolele, da bi zavedno ostale v mojih mislih, bilo pa bi bolje , kot da preprosto izgineš, se obrneš stran. mislim da me nisi nikdar ljubil, in tega nikdar neboš sposoben.
tvoje srce je kot kamenj, oči ledene, delal si se kot, da me ljubiš, nevem kako, ampak pretentano. dober igralec si, tvoja igra je bila naduse prepričliva. tako osamljena sem bila, da sem te spregledala, veš, da ti nisi vedel za ljubezen. imaš telo odraslega in dušo otroka. vse to je bila zate zabava, mogoče boš nekega dne tudi ti ljubil, mogoče boš nekega dne tudi ti imel nekoga rad. in šele takrat boš spoznal, kaj je prava resnična ljubezen.. povem ti takrat boš trpel, hudo trpel!

Le kaj moj svet bi brez sanj?
Sanjam, da me ljubiš,
sanjam, da me rada imaš,
sanjam, da me objameš
sanjam, da poljub mi daš,
ko me pogledaš slišim bitje srca
ko se nasmehneš mislim, da srečna sva oba.
A kaj ko tvoj pogled je tako kratek
tvoj nasmeh tako zaigran, ko pogledam te
se umakneš in greš stran. A sanj
mi ne moreš vzeti, čeprav vem, da vse je zaman

Sedim pri oknu, strmim v nebo, s solzami v očeh in z mislijo nate.
Tu se mi ustavi svet, tu se mi ustavi vse.
Ustavi se moj dih, ustavi se pogled.
Zagledam se v zvezdo, ki me spominja na tebe.
Pomislim na vse lepo, tudi tisto, ki zdaj vem, da je bilo zlagano.
Pomislim na trenutke, ko sva bila skupaj.
Lepi trenutki, a sedaj zame boleči.
Vem, res sedaj vem, da tvoje srce bije za drugo, zdaj vem da nisem vredna tebe.
Vem tudi to da sem ostala sama… tebe ni, ne ni te več.
Ni te ob meni.
Sedaj si ob drugi.
Morda so bile lepe besede le laž, a meni so bile takrat najlepše, sedaj pa najbolj boleče.
Takrat je tudi nebo vedelo da te bom izgubila, jokalo je z menoj, a se tega nisem zavedala.
Sedaj ko vem, da te ne bom mogla več objeti, ti povedati da te imam rada, želim, da pozabim kaj pomeni imeti rad.
Če tebe ne smem imeti, drugega ne želim.
Ti si tisti ki si mi pomenil vse.!
Tisti ki si mi sedaj vzel vse.! Pustil si mi le bolečino.
Nekoč ko bom pozabila vse trenutke, tebe pozabile ne bom.
Vedno te bom nosila v mojem srcu pa če prav kot bolečino.
Želim da nikoli ne pozabiš te besede:
RADA TE IMAM, VEDNO TE BOM IMELA

Sklonila sem se in položila prižgano svečo na grob. Pogled mi je zdrsnil po kamnu, kjer je bilo z zlatimi črkami izpisano njegovo ime. Poleg imena je bila letnica rojstva in smrti. Vsakič, ko obiščem njegov grob, se mi zdi kot, da je minilo le nekaj mesecev od dneva, ko sem ga spoznala in le letnica me opomni, da so minila že leta. Letos bo že dvanajsto leto, kar ga ni.
Vse se je začelo nekje konec osmega razreda. Z mojo najboljšo prijateljico sva prišle iz sivine šole na prelep pomladanski dan. Bližal se je konec šolskega leta, kar je pomenilo začetek počitnic, po počitnicah pa odhod v srednjo šolo, kar sva obe smatrali za vstop v svet odraslih. Obe sva se vpisali v isto šolo tako, da sva začetek novega šolskega leta pričakovali še bolj nestrpno. Večkrat sva sedele skupaj in se pogovarjale o tem, kako bo in kaj naju vse čaka v prihodnjih letih. Pogovor je vedno nanesel tudi na najine simpatije. Mateja je že dolgo pogledovala za najinim sošolcem, kar sploh ni bila večja skrivnost, saj je za to vedel že cel razred. Sama sem imela kar nekaj simpatij, a prave zaljubljenosti še nisem poznala. Tistega dne sem stopila iz šole in za trenutek nisem videla ničesar, ker me je sonce popolnoma zaslepilo. Mežikajoče sem se privajala na močno svetlobo in se pri tem skoraj spotaknila ob svojega sošolca, ki je stal pri vratih in se z nekom pogovarjal. Hotela sem mu nekaj reči, a me je pogled na njegovega sogovornika za trenutek popolnoma ohromil. Kar nekaj časa sem nepremično zrla v njega in najbrž bi še dlje, če me nebi Mateja zgrabila za rokav in dobesedno odvlekla stran.
"Kaj ti pa je?"
"K..kdo je to?"
"Kdo?"
"Ta tip, ki govori z Robijem?"
"Ne vem. Zakaj?"
"Kako misliš zakaj? A si slepa? Full je dober!"
Mateja je skomignila z rameni. Imele sva, hvala bogu, popolnoma različen okus za fante. Nikoli nama niso bili všeč isti in najbrž sva ostale tako dobre prijateljice tudi zaradi tega.
Po naravi nisem ravno sramežljiva, a za to, da sem izvedela njegovo ime, sem rabila kar cel teden. Toliko časa je namreč trajalo, da sem si izmislila strategijo, kako naj izvem vse potrebne informacije od svojega sošolca, brez da bi ta ugotovil, da mi je njegov prijatelj všeč. Ja, ko smo bili mlajši, smo si znali zelo zakomplicirati življenje. Nekako mi je uspelo, vsaj kar se tiče pridobivanja informacij, da mi je všeč pa se mi je bržkone bralo že na čelu. Od takrat se je ime Andrej z različnimi pisavami pojavljalo po vseh mojih zvezkih. Vsak dan sem nestrpno čakala, da se je končal pouk, saj je imel navado, da je prišel po mojega sošolca in tako sem imela priložnost, da sem ga videla skoraj vsak dan. Bilo je skoraj nemogoče pričakovati, da Andrej ne bi izvedel zame, saj sem Robiju s svojimi nenehnimi vprašanji zagotovo že presedala. Tudi Mateji se ni godilo nič bolje, saj se kar naenkrat nisem znala pogovarjati skoraj o ničemer drugem kot o njegovih očeh, slučajnih pogledih, obnašanju, laseh… Ure in ure sva preživele na mestih, kjer bi ga lahko srečali. Imel je srebrnega avtomatika, katerega zvok bi prepoznala med tisočimi. Velikokrat sem ob tem zvoku tekla k oknu, da sem ga lahko vsaj za hip videla. To so bili dnevi, ki so bili dobri, če sem ga videla in slabi, če ga ni bilo. Nikoli ne bom pozabila tistega dne, ko me je prvič pozdravil.
Z Matejo sva se vračali s trgovine oboroženi s sladoledom, saj je bilo že precej vroče. Napotili sva se k njej domov in pred blokom mi je zastal korak. Tam je bil namreč parkiran njegov avtomatik. Najbrž mi ni potrebno poudarjati, da bi ga prepoznala iz vseh zornih kotov pa tudi, če bi bil oddaljen več kot kilometer.
"Kaj pa on dela tukaj?"
Mateja je skomignila z rameni.
"Kaj bi naredila, če bi zdaj prišel ven?"
"Dala bi mu pol lučke!" sem bila pogumna in pri tem sva obe padle v smeh.
"Ja, ja me prav zanima!"
V tistem trenutku je Andrej stopil skozi vrata bloka. Kdor je bil že zaljubljen najbrž ve, kaj vse sem tiste trenutke preživljala. Od kepe v želodcu, cmoka v grlu, do tresočih rok in potenja. Andrej me je pogledal, se mi nasmehnil in vse to pospremil še z glasnim "živjo". Moja prirojena samozavest je bila v tistem trenutku nekje drugje. Zardela sem do lasnih konic, izmomljala nekaj podobnega pozdravu in jadrno izginila za odrešujočimi vrati bloka. Mateja mi je komaj sledila. To moje "samozavestno" ravnanje je še nekaj časa pri moji prijateljici povzročalo napade smeha. Minevali so dnevi in končno so se začele počitnice. Še sama ne vem več kako se je vse skupaj odvijalo, spominjam pa se, da sem s pomočjo mojega sošolca med počitnicami začela zahajati v tisto družbo. Vsak dan sem komaj čakala, da smo se dobili "pred blokom". To je bila izrazito fantovska družba in še zdaj ne vem točno, zakaj so se odločili, da me sprejmejo medse. Mateja je seveda vedno prišla z mano. Temu krogu so se kmalu pridružile še dve moje sošolke tako, da je do sredine poletja to bila že precej mešana družba. Kljub temu, da je minilo že toliko let, se še vedno živo spominja mojega prvega stavka ali bolje rečeno vprašanja, ki sem ga zastavila Andreju. Do takrat sem direktno njemu izustila le kak pozdrav. Vprašala sem ga, koliko časa živijo psi. Bil je namreč lastnik prekrasnega nemškega ovčarja. To je izzvalo ogromno smeha pri vseh prisotnih, ki niso preslišali mojega jecljajočega vprašanja. Andrej se je trudil, da bi ostal resen in mi je kar se da z resnim glasom odgovoril. Še dneve sem premlevala njegove besede, pa zven in barvo njih in v tem poskušala najti kaj, kar bi mi povedalo kaj si misli o meni. Tiste dni je bil zame življenjsko pomemben vsak njegov pogled, ki je bil poslan v mojo smer in mislim, da sem jih celo štela.
V tem času se je ˝zgodila˝ tudi moja prva ˝žurka˝. Dobili smo se pri prijatelju doma. Nikoli še nisem spila več kot kak kozarec piva in zato mi je ponujena pijača kmalu stopila v glavo. Seveda pa po svoji stari navadi, nisem vedela kdaj moram nehati tako, da sem bila do ure, ko bi morala oditi domov, že pošteno pijana. Z vsem pogumom, ki je bil v glavnem sestavljen iz alkohola, sem prosila Andreja, da me odpelje domov. Takoj je privolil, a sva kmalu ugotovila, da je dostop do njegovega motorja nemogoč, saj ga je kolega zaklenil v garažo, njega in s tem ključev pa ni bilo nikjer. Strašansko razočaranje se mi je najbrž poznalo na obrazu, ker je Andrej že naslednji trenutek predlagal, da me pospremi, saj do mojega bloka sploh ni bilo tako daleč. Spominjam se, da sem se poskušala vesti kar se da normalno, a se bojim, da mi to ni najbolje uspevalo, saj je alkohol motil predvsem moje motorične sposobnosti. Andreja pa to ni preveč motilo. Objel me je preko ramen in počasi sva se odpravila proti domu. Ne vem o čem sva govorila, saj sem ves čas mislila smo na to, da je z mano, sam z mano. Mirno lahko rečem, da so bili to eni izmed najlepših trenutkov moje mladosti. Prekmalu sva prispela do bloka. Za trenutek sem se ustavila, misleč, da se bo poslovil. A se ni.
"Te bom pospremil do vrat, do bom ˝zihr˝, da si prišla varno domov!"
Človek bi mislil, da bom lebdela, a sem se že pri prvi stopnici spotaknila, kar je Andrej pospremil z smehom. Ko sva premagala prvo nadstropje, me je nenadoma močno objel in poljubil. Bil je najlepši prvi poljub na tem svetu. Potem me je pospremil do vrat mi jih pomagal odkleniti. Še pomahal je in odšel. Kar se je potem zgodilo doma je čisto druga zgodba. Končni rezultat je bil hišni pripor, kar pa me sploh ni dosti vznemirilo - bila sem zaljubljena in svet je bil lep. Kar nekajkrat me je še pospremil do doma, tudi poljubil me je še, kljub vsemu pa nisva nikoli uradno "hodila".
Začela se je šola, ki pa ni ovirala moje zaljubljenosti in še sedaj težko verjamem, da sem prvi letnik izdelala. Več kot v šoli, sem bila z Andrejem ali bolje rečeno v njegovi družbi in tudi učila sem se bolj malo. Imela sem sicer en popravni izpit, ki sem ga naredila, drugače pa sem imela strašansko srečo, da sem, kljub kopici neopravičenih ur, prišla do drugega letnika. Hodili smo na razne žurke, se vozili z motorji in se zabavali. Šola mi je bila res postranska zadeva.
Minilo je že kakšno leto in vmes se je spremenilo marsikaj, samo moja zaljubljenost je ostajala ista. Edina razlika je bila ta, da sem jo tokrat skrivala. Vsakemu sem razložila, da me je že zdavnaj minilo. Včasih sem imela kakšnega fanta, a nikoli za dolgo. Nihče ni segel Andreju niti do kolen. Vsi so mi verjeli, tudi on in tako sva postala dobra prijatelja. Nekoč sva pozno ponoči sedela na klopci pred blokom, kjer smo se zbirali. Bila je jasna noč. Nebo je bilo posuto z zvezdami. Nekaj časa sva oba molčala, potem pa se je Andrej zleknil na klopco in dal glavo v moje naročje. Nežno sem ga pobožala.
"A veš, da pravijo, da ima vsak človek svojo zvezdo. Mogoče je tista moja!"
Pri tem je pokazal na neko zvezdo.
"Ne kaži zvezd s prstom! Pravijo, da če pokažeš s prstom svojo zvezdo, potem umreš."
Andrej se je samo nasmehnil.
Minilo je tudi tisto poletje in zame se je začel drugi letnik. Začela sem ga veliko bolj odgovorno kot pa prvega. Veliko manj časa sem preživela v družbi in veliko več doma pri knjigah. Še vedno sem občasno prihajala pred blok. Andrej je v tistem času imel dekle, zato sem se izogibala njegove družbe. Nisem prenesla niti misli na to, da je z drugo, kaj šele, da bi ju gledala skupaj.
Bil je ponedeljek, začetek oktobra, ko sem se odpravila na kraj našega večnega zbirališča. Kar nekaj časa se nismo videli, zato smo klepetali vse povprek. Na klopcah je bila tudi Petra, ki je hodila v isto šolo kot jaz. Seveda je beseda nanesla tudi na šolo in Petra me je prosila, če ji lahko posodim zvezek zaangleščino. Ravno, ko sva se odpravljale je prišel Andrej. Bil je sam, zato sem izkoristila priložnost in ga prosila naj me pelje domov. In me je. Pa ne samo to. Potem sva šla še na pijačo v enega izmed bližnjih lokalov. Tam sva sedela več kot uro in se prvič v življenju res pogovarjala. Govorila sva o šoli, o službi pa o najinih prijateljih, ki sva jih, milo rečeno, "obrala" do kosti. Nič mi ni bilo jasno. Nikoli se ni z mano še tako pogovarjal in nikoli mi ni namenil tolikšne pozornosti in še nikoli ga nisem slišala toliko in tako govoriti. Tisti večer je bil res nekaj posebnega. Kasneje, ko sem pomislila na dogodke tistega večera, se mi je vse skupaj zdelo kot nekakšno slovo. Ko sva prišla nazaj, ga je tam že čakala punca, ki je kar besnela, ker je bil toliko časa sam z mano. Andrej pa ji ni rekel niti besede, samo pogledal me je, se mi nasmehnil in pomežiknil, jaz pa sem takoj, ko sem oddala zvezek "odlebdela" domov. Spet mu je uspelo. Kljub temu, da sem se tedne prepričevala, kako mi ne pomeni prav nič več, sem bila spet na istem kot prej - zaljubljena do ušes. Naslednji večer sem komaj zdržala pri knjigah. Napovedana je bila kontrolna naloga, zato nisem imela kaj dosti izbire. Cel večer sem ležala na postelji, se učila, poleg tega pa neštetokrat poslušala njegovo najljubšo pesem, ki sem jo imela posneto na kaseti. Tako sem si želela, da bi bila lahko z njim pa sem dobro vedela, da moram pisati pozitivno, če nočem imeti celo leto potem težav s tem predmetom. In tako sem ostala doma. Ko vsaj nebi…
V sredo je bil prav zoprn dan. Pripravljalo se je dežju. Kontrolna je sicer bila že mimo, a nisem imela prav dobrega občutka. Poleg vsega se me je lotilo malodušje, ker sem tistega dne stopila na tehtnico, ki je pokazala odločno preveč. Jedla sem solato, ki je sicer sploh ne maram, ko je pozvonilo. Pričakovala nisem nikogar, zato sem previdno odprla vrata. Na hodniku so stale tri moje prijateljice.
"Kaj pa ve tukaj?"
Nekaj časa so se samo spogledovale, potem pa je ena le spregovorila.
"Andrej je mrtev."
"Ja, najbrž!"
Hotela sem se zasmejati in jih ozmerjati, ker so si izmislile tako neumno šalo, a mi je beseda zastala v grlu, ko sem videla njihove oči. Bile so solzne.
"NE! Kako? Zakaj?"
Bojana me je objela .
"Včeraj zvečer. Imel je prometno nesrečo. Umrl je takoj."
Ne vem kako sem preživela dneve, ki so sledili. Nekaj časa nisem hotela verjeti. Vsakič, ko sem slišala motor sem se obrnila in vedno sem bila razočarana. Tako močno sem si želela, da bi prišel k meni in rekel, da je bilo vse skupaj samo neumna šala. Pa ga ni bilo. Megleno se spominjam pogreba. Spominjam se, da nisem imela več solza, spominjam se groze in obupa, ko sem videla, kako so spustili majhno žaro v zemljo in spominjam se bolečine, ki mi je trgala srce. Vsega je bilo konec.
Veliko let je že minilo. Bolečina je izginila, spomin je ostal. V tem času sem spoznala tudi fanta, s katerim nameravam deliti svoje življenje. Zelo ga imam rada, a v mojem srcu še vedno ostaja prostor, ki je namenjen le tebi Andrej.

Neprestano ponoči se zbujam, obujam spomine k so plod domišlije, k vidm neresnico me spet ponovn ubije… Zakrije pogled mi njegov obraz… Slišim njegov glas v meni mi pravi da me hoče…
Sam to ni res… Zakaj se prepričujem da mam šanse, čeprou jih nimam… In ne morm se zadržat…
Spet si zatiskam oči… Zakrivam skrbi… Preveč me to boli, da bi si priznala, da nimam spet prou…
Spet še enkrat nebi rada se predala… Use bi dala, da bi te dobila, pa čeprou nemorm in žou mi je…
Trpiš zaradi mene… Trpim zaradi tebe… Trpiva oba sam tko k jst… Razumi da kt tok trpet se neda…
Kr ne poveš mi kaj čutš… Sam dobr, qL, ne zamerm ti… Vem da je težko… Vem da se nemorš odločt,
čeprou po eni strani me hočš… In pride do zapletou… Enkrat sva skupi, drugič kolega… Tretjič kt da nebi blo nč… Pol na koncu ne vidm kaj nardit… Ja seveda k me pogleda se zaveda da je centr sveta…
Ampak, joj mi mera ne da… K se sekerava oba… Hočm da bi bla vesela oba… Sam ti ne morš bit z mano… Js nemorm bit srečna brez tebe kr sto bolših tipic za tabo se grebe…Sam ko jih jebe.
Prvo je ljubezn, drugo je lepota… Ti maš oboje, sam u meni raste samota.
In čakanje v neznano me ubija… Hočš al nočš to povedat… U želodcu me zvija… Sam hočm slišat resnico kr lažji bo za oba… Čeprou bo slaba sam da tesnoba u meni bo šla !

Moje srce ti še vedno pripada, pa čeprou vem da me nimaš rad.
Ko si me pustu sm jokala usak dan, nism hotela žvet, hotela sm stran.
Lepa postava, nasmeh in oči, zdej k tega nimam u srcu me boli.
Nimam poguma, nimam moči, da te pozabim za use večne dni.
Lepe trenutke si mi pustu, ko si odšel srce si mi zlomiu,
da rabš svobodo si mi govoriu, a js vem da resnico si prikriu.
Nima veze, čs celi rane, in v temni noči spet sonce ustane.
Pravjo, če napake nardimo se iz tega tud nč ne naučimo.

Pršu je čs, za katerega sm vedla, da bo teško, kaj bom nardila?
Nevem, ful mi je teško, pozablam trenutke k sva mela se lepo.
K sva se ljubila in zmenila, da se nikol nebova pozabila,
srce me boli k pomislm na tebe, nism vedla da me loh to zjebe.
Rabm to, kako se nasmejiš, rabm to kako si me želiš.
Pogrešam roko k me boža in tvoj vonj k diši k roža.
Lepota tvoja in telo, a to res moje več nebo?
Ljubezen je bolezen, to vidm Å¡ele zdej.
A kaj morm k žiulenje gre naprej.

x...Znala sam o tebi, znala sve...x

x...pala ti na grudi ledene...x

x...tamo samo kamen kuca...x

x...tu gde ljubis, koza puca...x

x...Znala sve i na sve pristala...x

x...samo jednom sam zablistala...x

x...nije ljubav sve sto vidis...x

x...zato pazi kome zavidis...x

x...Stajala sam tamo srecna i sama...x

x...i mogla sam tako bar jos pola veka...x

x...a kada sreca dosadi coveku...x

x...iza ugla nevolja te ceka...x

Že kar nekaj časa videval sem te,
ko z vnukinjo v Å¡olo se ti je mudilo,
a moje že kar zakrnelo srce
iz zimskega spanja se je prebudilo.

Kot fantič nezrel sem za tabo zijal,
oprezal, kdaj spet se boš kje prikazala.
Bilo mi je, kot da spet mlad sem postal,
me magična moč je vsega izpolnjevala.

Povabil sem večkrat te k sebi na čaj,
a ti iz zadrege si me zavrnila.
Uspešno pa sem te prepričal tedaj,
ko zame naklonjenost si začutila.

Od tistega časa intimen sva par –
po cesti zaljubljeno greva objeta.
Jezikov hudobnih nič nama ni mar,
ker sva vse preveč od ljubezni prevzeta.

Ti staro dekle že, a jaz dedek star
usodi hvaležna za zadnji sva čudež.
Ljubezni predajam se znova, odkar
tako neizmerno me ti osrečuješ!

glej glej golobčka dva, kot ti in jaz se ljubita...



katarina

DOMEN LJUBIM TE NAJBOLJ NA SVETU, ZA VEDNO BOÅ  U MOJEM SRÄŒKU.......

DOMEN bila je ljubezen na prvi pogled..
Ljubezen, ki je bila zelo vroča.
ljubila sva se
a sedaj ljubiš drugo…
kaj pa jaz??
jaz pa jokam in mislim, kako
lepo bi bilo s teboj v nežnem objemu...
jagoda

Ljubezen je rana ki vsak dan boli,še težje pa je ko ljubezni več ni.


MATEJA...XD

Enkrat sem se zagledala vate,šestkrat zaljubila,devetkrat premislilain te končno poljubila...xD

Doma sedim
nate mislim
ne morem te spraviti iz glave zakaj taka ljubezen je??
V šoli srečava se
vendar greš mimo kod, da ne vidiš me!
Spomnim se dneva , ko pozdravil si me
takrat sem misila da končno opazil si me
ampak na žalost tako ni bilo.
Vedno ko te vidim mi srce zaigra
tako je kot iz knjig,
ki dolga leta sem ji brala
vendar zdaj na njih pozabila,
ker sem se zaljubila!
Ko vidim te zaboli me srce
upam le,
da opazil bi me
vendar to se nikol ne zgodi
in moje srce zato trpi!
Zkaj ne opaziš me?
zakaj je tako?
Kaj vse bi dala da ljubil bi me!!!!!! (A _ _ ) :(

Ljubiti je lepo,
če sta dva zato,
če pa eden noče,
je to nemogoče..x)


...by Anjchik@

A si se vprašal kje sem js ko ona spi, a si se vprašal kako to boli, na svetu ni veliko zvestih ljudi med njimi si tudi ti, naprej pojdi sam ne bom prenašala več tvojih ukan.

Zakaii Te nii..?**
O tebi razmišŁjam
vse dneve in noči..

Ko wedeŁ bi ti
kako si te srce žeŁii..

Zate sem newidna,
z barvo pobarvaŁa
si bom srce in
zate postaŁa widna.

Ljubi pa boš ljubljen, fukaj pa boš fukjen.

Tvoj poljub izraža tisoče obljub,
tvoje bubs kot dva planeta,
spominjata na prejšnja leta,
tvoje telo kot morje valovito,
ko pobožam ga,
še bolj postane čudovito,
veš kako hudo je meni,
ker zelo pogrešam tvojo feny.

Na svetu je samo ena oseba , ki ti je usojena in s katero boš delil svoje življenje; le najti jo moraš ...

Ne hiti,
počakaj pravo ljubezen,
ker prišla bo sama!!!!!

Se sprašuješ, o čem razmišljam vse noči?
O tem, kako mi tvoji poljubi odvzamejo vse moči...
Ali kdaj pomisliš, kaj sanjam vsak dan?
Da bi šla s tabo nekam daleč stran...
A veš, zakaj zvezd podnevi ni?
Ker šele, ko zaspiš, izginejo s tvojih oči...
Pomisli, zakaj je pozimi mrzlo?
Zato, da jaz rečem, da me objemi, da mi bo toplo...
Te zanima, kakšen je občutek, ko si z mano?
Ne da se opisati, vsem drugim je to neznano...
Ti je mogoče jasno, zakaj me zmeraj nasmejiš?
Ker mi le ti občutke na veselje, srečo in ljubezen omejiš...
A veš, zakaj ti toliko težim?
Brez tebe sem izgubljena in tega se bojim...
Ti je kdo že povedal, koliko te rada imam?
Toliko da zate življenje dam!!!
Ljubim te!

Mnogo ljudi v vrsti stoji. Menda tam nekdo srečo deli. Se rinejo v gnečo za tisto malo srečo,a jaz zraven ne grem,ker nekaj dobro vem. Srečo že imam odkar te poznam!!

Bog je dal svojim angelom krila, razen eni/enemu, ki ni hotel, da bi odletel in ga podaril meni. Ta angel si TI!

Imam dve očesi da te vidim, imam dve roki da te objamem, imam dve ustnici da te poljubim in eno srce ki te ljubi

KARIN LJUBIM TE NAJBOLJ NA SVETU, ZA VEDNO BOŠ U MOJEM SRČKU.......od kiki-ja! p.s.:Ko vidiš to sporočilo me pokliči:)

love is love,
i love my love,
my love is you,
so i love you!

V ljubezni velikokrat ni pravice pravijo več daš več dobiš a velikokrat iztisniš prav vse moči pa te ta nikoli ne ljubi. Boriš se čutiš a nakoncu zmeraj dobiš le droptinico.