Verz: Ko v svoji nesreči iskal sem pozabo, nalival kot goba se vse do noči, obupan razmišljal, kaj sam naj bi s sabo – kot blisk me zadel je žar tvojih oči. Sem res v njih zaslutil sočutja lesket? Si le iz usmiljenja me ogovorila?, sem se spraševal, ko tvoj topli pogled zadel je ob dušo, da se je vzdramila. Pobožala nežno si me po dlaneh, vpodbudne besede si mi govorila. Osupel spoznal sem po tvojih očeh, da rada ljubezen bi mi podarila. Zavrgel sem vso alkoholno omamo, vesel, da prav ti me pijače rešuješ; – in kadar nasloniš mi glavo na ramo, neskončno sem blažen, ker me osrečuješ.