helena resnično ljubim te jaz

Dan pred božičem sem hitela v veleblagovnico, da bi nakupila še zadnja darila.

Ko sem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebi pritoževati. To bo trajalo celo večnost, pa toliko drugih opravkov še imam.

Božični prazniki so vsako leto bolj neznosni. Ko bi se le lahko spravila v posteljo, zaspala in se zbudila, ko bo že vsega konec.

Navkljub slabi volji sem se odpravila na oddelek z igračami, kjer so me ponovno vznemirile visoke cene igrač.

Pa se po praznikih otroci sploh še pritaknejo teh precenjenih igrač?

Med policami sem opazila petletnega fantička, ki je k sebi stiskal punčko. žalostno je božal punčkine laske.

Zanimalo me je, za koga je ta punčka. Fantiček se je takrat obrnil k starejši gospe, ki je stala poleg njega: “Babi, si prepričana, da nimam dovolj denarja?”

Starejša gospa je odvrnila: “Saj veš, da nimaš dovolj denarja za to punčko, ljubček.”

Potem mu je naročila, naj jo počaka tam, sama pa bo še malo pobrskala naokoli. Odhitela je stran.

Fantiček je še vedno stiskal punčko k sebi.

Odpravila sem se k njemu in ga povprašala, komu bi rad podaril to punčko. Takšno punčko je imela njegova sestrica najrajši in si jo je želela za Božič;.

Prepričan je bil, da jo bo Božiček letos pustil pod smrečico. Odgovorila sem mu, da ji jo bo Božič;ek morda kljub temu prinesel in naj ne bo tako zaskrbljen.

žalostno je odvrnil: Tja, kjer je sedaj, ji Božiček ne more prinesti punčke.

Mamici jo moram dati. Ona ji lahko edina odnese to punčko.

Njegove oči so bile polne žalosti, ko mi je povedal: Moja sestrica je odšla k Bogu, v nebesa.

Očka pravi, da bo tudi mamica kmalu odšla k njej, zato sem ji hotel dati to punčko, da jo odnese sestrici.

Srce mi je skoraj zastalo. Fantek me je pogledal in dodal: Očku sem naročil, naj ne pusti mamice oditi. Rekel sem mu, naj počaka, da se vrnem iz trgovine.

Potem mi je pokazal čudovito fotografijo, na kateri se je smejal ter mi razlož;il: Tudi to fotografijo bom dal mamici, da me ne bo pozabila.

Rad imam svojo mamico in želim si, da ji ne bi bilo treba oditi, toda očka pravi, da mora k moji mali sestrici.

žalostno je pogledal punčko v svojem naročju.

Hitro sem segla v denarnico in iz nje izvlekla nekaj bankovcev. Fantku sem predlagala, da bi še enkrat preštela njegove prihranke. Morda pa le ima dovolj. V redu, je dejal, upam, da imam res dovolj.

Neopazno sem svoje bankovce dodala njegovemu denarju, nato pa sva začela šteti.

Zdaj je bilo več kot dovolj za punčko. Zahvalil se je Bogu za to, da ima zdaj dovolj denarja.

Potem me je pogledal in rekel: Včeraj zvečer preden sem zaspal, sem molil, da bi mi Bog zagotovil dovolj denarja za punčko za sestrico.

Uslišal je mojo prošnjo. želel sem si tudi, da bi mamici lahko kupil belo vrtnico, toda te prošnje nisem upal vključiti v svoje molitve. Zdaj pa imam dovolj za punčko in belo vrtnico.

Veš, moja mamica obož;uje bele vrtnice. Kmalu zatem se je vrnila starejša gospa, jaz pa sem s svojim vozičkom odšla naprej.

Po tem srečanju je bilo moje počutje bistveno drugačno kot takrat, ko sem vsT0Pila v trgovino.

Fantička si nisem mogla izbiti iz glave. Potem sem se spomnila novice, ki je bila pred dvema dnevom objavljena v lokalnem časniku.

Pijan možakar v tovornjaku se je zaletel v osebni avto, v katerem sta bili mlada ženska in majhno dekletce.

Deklica je na kraju nesreče umrla, mamico pa so pripeljali v bolnišnico v kritičnem stanju. Njena družina je morala odločiti, ali jo bodo odklopili z aparatov, ki so vzdrževali njene življenjske funkcije.

Nikoli več naj se ne bi zbudila iz kome. Je bila to družina fantka iz blagovnice?

Dva dni po srečanju v blagovnici sem v časopisu prebrala, da je mlada ženska preminila.

Kupila sem šopek belih vrtnic in se odpravila v mrliško vežico, kjer so ji ljudje izkazovali zadnje spoštovanje.

Ležala je v krsti z belo vrtnico ter fotografijo fantka v rokah, na njenih prsih pa je ležala punčka.

V solzah sem zapustila vežico. Polastil se me je občutek, da moje življenje ne bo nikoli več takšno kot prej.

Še vedno si težko predstavljam, kako močna je bila fantkova ljubezen do mamice in sestrice. Samo delec sekunde je zadostoval, da mu je pijanec odvzel najpomembnejše na svetu.

?… e predstavljaš si ne,
kako ljubezen boleča je,
z lahko to pride, teško gre
posledica je le trpljenje.
Mene ljubezen je že obiskala,
tvojo sliko mi v srce poslala
tam zaklenila jo je,
ko nalašč da bi se vate zaljubila
in ljubezen do tebe gojila,
zaradi tebe srce si lomila,
ne gre več tako,
poslala te bom v p***o ma**rno!!1

»Saj ni mogoče!« je zakričala, ko je pogledala skozi okno svoje sobe. Gledala je v zelo nenavaden prizor. Bil je hladen januarski dan. Eden takih dni, ko bi bilo bolje ostati v postelji. Eden takih, ko je jutro bolj žalostno od praznine tvojih misli, tvoje osamljenosti. Eden takih, ko ti celo samota preseda, eden takih, ko bi najraje izginil iz obličja zemlje. Eden tistih groznih, mrzlih, sivih zimskih dni, ko se ti zdi da zvok zaman skuša prebiti gluho tišino sivih oblakov, ko se ti zdi da nič ne more od tebe in do tebe. To se zdi Navadnim ljudem. Navdaja jih z grozo. ONA pa v tem neznansko uživa. Njej samota nikoli ne preseda. Črnina, te je že tako ali tako navajena…v njej tako ljubi črnini, zagledati nekaj pisanega, je bil zanjo šok. In ko je tako stala, strmela v neznano točko sredi neznanega, je zagledala več sto let staro drevo, ki je stalo na robu previsa. Pod previsom 100 metrov niča, potem pa skale. Ostre,hladne,sive skale. Vanje je butalo hladno morje. Skale so jo privlačile. Želela se jih je dotakniti. Pa vendar je bilo to nemogoče. Poti do te divje obale ni bilo. Ona pa si je to tako želela…tako neznansko si je to želela. Živeli so v samotni hiši. Kilometre okoli ni bilo žive duše. Ljubila je ta samotni kraj. Ko je tako, kot že nič kolikokrat strmela v to staro drevo, je pod 30 centimetrsko snežno odejo, ki je k tlom težila že tako stare in krhke veje veličastnega drevesa, zagledala cvet. Nenavaden, vijoličen cvet. Na cvetu je bil metulj z črnimi krili. Bila so popolnoma zaprta. Iz cveta se je vila dolga lestev. Segala je tik do te divje obale. Pot do skal…pot do sreče. Želela je do tega drevesa. A ni mogla. Sneg je bil previsok. Potem pa so se, nenadoma, kakšen teden po njenem odkritju nenavadnega cveta, začela metuljeva krila odpirati. »NE,NE!« je nemo kričala. »ne odleti še!« obšlo jo je grozljivo spoznanje. Ko bo metulj odletel, bo cvet izginil, s cvetom pa tudi edina pot do obale, do skal, do njene sreče. Da, že več let ni bila srečna. Delovala je srečno. Hotela je, da se je ljudje spominjajo takšne, kot je nekoč bila. Srečna. Kar pa že dolgo ni bila več. Počutila se je ujeto, zaprto. Želela si je svobodo… In ko je bila tako sama, s svojimi mislimi, je metulj še bolj razprl svoja krila. »Znamenje« si je mislila. »Moram do cveta. Edino tako bom spet našla srečo.« In odšla je. Komaj, komaj je prišla do drevesa. Cvet pa se je vedno bolj odmikal. Boj blizu ko je bila, bolj je bledel. Ko je splezala na drevo, je cvet izginil. Bila je besna, razočarana. Strmela je v skale, poslušala tih šepet divjih valov. Klicali so jo, klicali da se jim pridruži ob petju nebeške melodije. Vleklo jo je k skalam. Padala je, padala k tlom, k svobodi. Tal pa ni bilo. Padala je v neskončen prepad…prepad brez konca…nekje na poti bo našla srečo…resnično srečo.. Nihče je nebo pogrešal. Ni imela doma v samoti. Ni imela hiše v samoti. Ni bilo pečin. Le njene sanje. Potapljala se je vanje. zaspala je in se nikoli več zbudila. Našla je srečo. Nekje, z angeli…ali pa so tudi to le prividi. Prividi sreče.

VEDNO SAMA

Otroci zaprti za železno ograjo ..
Žalostni, a hkrati z nasmehom, ko nogomet igrajo ..

Si želijo družino ljubeznivo,
po toplem domu vsi hrepenijo ..

S solzami v očeh zvečer zaspijo,
v upanju, da se ob svojih starših zjutraj zbudijo ..

Samo majhen objem topline,
občutek, da so varni v tem svetu divjine ..

S pogledom spremljam njo,
kamorkoli gre in karkoli počne ..

Usede se na mrzel beton,
gleda nemo njih, ki delijo si še zadnji bonbon ..

Nihče je niti ne opazi,
ji reče, kako se počuti ali če kaj rabi ..

Vedno in povsod hodi sama,
s upanjem v očeh, da najde si prijatelja ..

Nikoli z nikomer besede spregovorila ni,
da bi se smejala .. saj ne ve kaj pravzaprav smeh pomeni.

Le solze, solze žalosti ..
Povsod in vedno spremljajo njene zelene velike oči ..

Ne bo topline nekoga deležna nikoli ..
Bo vedno le zase, tavala okoli ..

Da bi videla svoje sanje le ograja jo zavira,
njeno upanje počasi iz dneva v dan bolj umira ..

no bilo je tako....prišla sem v šolo....in oseba ki sem jo najbol sovražila se pojavi pred mano....bil je tako lep....ostala sem brez besed...nisem vedela kaj naj naredim.....nato smo imeli šolsko srečanje v sosednji hiši je živel on...urebila sem se ter odšla na srečanje...spet on...božanski...kaj naj mu rečem???...kaj če me zarvne???...kaj naj??....nato zvem da sem mu všeč to mi je povedala njegova najbolša prijateljica...bila sem presrečna...nato mi izpove ljubezen...seveda sva bila nato tudi skupaj...in potem GROZA...prijateljica ki je bila tudi moja sošolka se mu je nalagala da ga varam...seveda ji je verjel...nato me je zapustil...sledijo težki dnevi...sem pri pouku pa nič ne slišim...le njegov glas ki mi pravi da je med nama konec ker sem ga prevarala...sedim doma spet slišim njegov glas ki mi pravi da je med nama konec ker sem ga prevarala...kaj naj naredim???..ni mi bilo več za živeti hotela sem umreti..vse kar se mi je še dogajalo v življenju je bilo to da sem slišala njegov glas ki mi pravi da je med nama konec...nihče me ni mogel potolažiti...nihče odvrniti od tega kar sem naredila...ampak sem...vem to ni bilo prav....ampak kaj ko sem ga pa imela tako rada...porezala sem si roke...kri je kapljala in v vsaki kaplji krvi je bila solza....ampak ne bolečine...ljubezni....vsaka kaplja mi je zadala tiste besede...med nama mora biti konec mora...prevarala si me...ampak nisem ga...kaj naj??...ljubim ga....praveč....se zgrudim ter obležim na tleh...vsa krvava...najde me prijateljica ki mu je rekla da ga varam....odpelje me v bolnišnico...nato se zbudim ob meni sedi družina ter prijatelji...ampak kje je on???...ga ni??..so bile moje prve besede...še vedno sem hotela umreti...zdaj ko sem ga po dolgih letiš končno prebolela...in se znova zaljubila v mojega fanta...pa pride in pravi:ŽAL MI JE NISEM TE HOTEL PRIZADETI...LE BAL SEM SE DA TE BOM IZGUBIL...DA MI NEBOŠ VEČ REKLA DA ME IMAŠ RADA...OPROSTI...LJUBIM TE...bila sem v šoku ampak sem ga odslovila ker sem ga prebolela...kje je bil ta leta ko sem jaz terpela???kje???....sošolka ki je vse to naredila pa.....je bila zaljubljena v njega in mi ga je zato hotela ispeljati...ampak ni ji uspelo...še zadaj je sama...tudi on....pravi da zato ker me bo imel vedno rad in me bo čakal...ampak ne pomaga..prebolela sem ga...bilo je hudo...pa sem šla skozi to....nebi mi uspelo brez prijateljev...hvala vam....veliko mi pomenite...zato nikdar ne zapustite punce/fanta zato ker se bo kdo kaj nalagal...imejte se radi

zakaj si se smejal, zakaj si se lagal
ko videla sem te
z drugo
poljubljal si se .

Sreč...Rada te mam fuuul... Ne morm živet brez tebe... Ti si mi vse!!!!

Moiiiii JaKa NaiRai?… Te MaM... :*

Ljudje si mislijo marsikaj in govorijo kar ne vejo??�‚¬�¦ a jaz vem da ga ljubim jaz vem da ne morem ne morem živeti naprej bi se utopila u solzah žalosti u solzah zlomljenega srca.. ker vem da ne ljubiš me ker vem da ne vrneš se ker vem da z mano srečo ne vidiš.

Res lepo je ljubiti, če se ljubita dva, če je pa tko, ti ljubiš a ona tebe ne! je to tko kot da neljubiš ... ne še slabše je ker ljubiš njo, ki pa do tebe ne čuti ničesar in ji je vseen za te. takšne ljubezni si nihšče ne želi. je bolše, če je sploh ni!

SpoznaLa pred 4 LeTi swa se. ßiLa swa prijaTeLja ko pa ie spoznaL neko punco sTa se najini poTi razšLe. On ie imeu To punco in is ogromno FanTou.* skupai swa se znašLa pred 1 LeTom ko se ie on razšeu s punco. Med Tem ćasom je ogromno LeTau za mano a zaman nisem ga pogLedaLa. v seßi sem si misLiLa odidi neraßim Te. a sedaj swa skupaj srećna. prwih 5 mesecou je ßiLo nepozaßnih. sedaj ko swa skupaj ze 9 mesecou se sprašujem kai še deLawa skupaj. saj se imawa rada. wem da me ima rd. Ogromno rT. sam kaj nei deLam z nemu ce mi nič nepusTi. čim imam kakšen sTik s prijaTeLji se skregawa. a ko widim kako se on dopisuje z drugimi me zaßoLi in sem Tiho. Odkar sem z nemu sm se ogromno spremeniLa ampak widm da ie To napaka. Ker samo Trpim. Će on Tega neßo kmaLu dojeu ßo prepozno za use. in wem da mu ßo Težko wem da ga ßo ßoLeLo.! wendar js Tega neßom TrpeLa. Ko mi ßo 1x poćiLo ßo usega konec. pa ćeprau ga imam rada. NikoLi se nism FanTom pusTiLa Tudi sedaj se neßom. mLada sm še in wem da imam Lahko še ogromno FanTou. Pošlji verz | Glasuj za verz | 1 glasov | Od: Neznan | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 56 glasov | Od: Neznan | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 3 glasov | Od: Neznan | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 4 glasov | Od: muc | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 4 glasov | Od: Neznan | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 1 glasov | Od: Neznan | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 1 glasov | Od: lolek | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 1 glasov | Od: Neznan | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 3 glasov | Od: anjek | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 1 glasov | Od: Neznan | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 1 glasov | Od: Vanc^^ | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 2 glasov | Od: .Aly. | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 4 glasov | Od: Neznan | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 1 glasov | Od: Neznan | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 3 glasov | Od: Neznan | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 22 glasov | Od: Neznan | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 1 glasov | Od: Neznan | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 2 glasov | Od: MAJCIKA | Zaznamuj verz | Pošlji verz | Glasuj za verz | 0 glasov | Od: anćq | Zaznamuj verz |


1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 |