»Saj ni mogoče!« je zakričala, ko je pogledala skozi okno svoje sobe. Gledala je v zelo nenavaden prizor. Bil je hladen januarski dan. Eden takih dni, ko bi bilo bolje ostati v postelji. Eden takih, ko je jutro bolj žalostno od praznine tvojih misli, tvoje osamljenosti. Eden takih, ko ti celo samota preseda, eden takih, ko bi najraje izginil iz obličja zemlje. Eden tistih groznih, mrzlih, sivih zimskih dni, ko se ti zdi da zvok zaman skuša prebiti gluho tišino sivih oblakov, ko se ti zdi da nič ne more od tebe in do tebe. To se zdi Navadnim ljudem. Navdaja jih z grozo. ONA pa v tem neznansko uživa. Njej samota nikoli ne preseda. Črnina, te je že tako ali tako navajena…v njej tako ljubi črnini, zagledati nekaj pisanega, je bil zanjo šok. In ko je tako stala, strmela v neznano točko sredi neznanega, je zagledala več sto let staro drevo, ki je stalo na robu previsa. Pod previsom 100 metrov niča, potem pa skale. Ostre,hladne,sive skale. Vanje je butalo hladno morje. Skale so jo privlačile. Želela se jih je dotakniti. Pa vendar je bilo to nemogoče. Poti do te divje obale ni bilo. Ona pa si je to tako želela…tako neznansko si je to želela. Živeli so v samotni hiši. Kilometre okoli ni bilo žive duše. Ljubila je ta samotni kraj. Ko je tako, kot že nič kolikokrat strmela v to staro drevo, je pod 30 centimetrsko snežno odejo, ki je k tlom težila že tako stare in krhke veje veličastnega drevesa, zagledala cvet. Nenavaden, vijoličen cvet. Na cvetu je bil metulj z črnimi krili. Bila so popolnoma zaprta. Iz cveta se je vila dolga lestev. Segala je tik do te divje obale. Pot do skal…pot do sreče. Želela je do tega drevesa. A ni mogla. Sneg je bil previsok. Potem pa so se, nenadoma, kakšen teden po njenem odkritju nenavadnega cveta, začela metuljeva krila odpirati. »NE,NE!« je nemo kričala. »ne odleti še!« obšlo jo je grozljivo spoznanje. Ko bo metulj odletel, bo cvet izginil, s cvetom pa tudi edina pot do obale, do skal, do njene sreče. Da, že več let ni bila srečna. Delovala je srečno. Hotela je, da se je ljudje spominjajo takšne, kot je nekoč bila. Srečna. Kar pa že dolgo ni bila več. Počutila se je ujeto, zaprto. Želela si je svobodo… In ko je bila tako sama, s svojimi mislimi, je metulj še bolj razprl svoja krila. »Znamenje« si je mislila. »Moram do cveta. Edino tako bom spet našla srečo.« In odšla je. Komaj, komaj je prišla do drevesa. Cvet pa se je vedno bolj odmikal. Boj blizu ko je bila, bolj je bledel. Ko je splezala na drevo, je cvet izginil. Bila je besna, razočarana. Strmela je v skale, poslušala tih šepet divjih valov. Klicali so jo, klicali da se jim pridruži ob petju nebeške melodije. Vleklo jo je k skalam. Padala je, padala k tlom, k svobodi. Tal pa ni bilo. Padala je v neskončen prepad…prepad brez konca…nekje na poti bo našla srečo…resnično srečo.. Nihče je nebo pogrešal. Ni imela doma v samoti. Ni imela hiše v samoti. Ni bilo pečin. Le njene sanje. Potapljala se je vanje. zaspala je in se nikoli več zbudila. Našla je srečo. Nekje, z angeli…ali pa so tudi to le prividi. Prividi sreče.

... je rekla:" nisem dovolj vredna, da bi bila tvoja.... zaslužiš si bolše dekle od mene!" jaz pa solznih očeh odšel sem stran in nisem mogel vrjeti tem besedam... zakaj ni dovolj vredna, zakaj, če je pa popolna. Na srečo sva ostala prijatelja, minevali so meseci, jaz pa se še vedno spraševal zakaj Ne! zakaj ne more bit moja?! Prišel je dan, ko sva se nazadnje videla, in še vedno nevem zakaj NE!
Minilo je še nekaj mesecelko sem se še vedno spraševal, a sedej sem končno spoznal zakaj je to takrat rekla in imela je prav, res ni vredna, da bi bila moja! Po 10 mesecih sem jo dokončno spoznal kakšna je, in ni mi lahko sprejeti to grozne resnice, pa vndar le sem jo. Sedaj pa me ne briga več kaj se z njo dogaja, ker mi več ne pomeni nič in mi je prav, če je nerabim nikoliveč videti!!

P.S:: ljubezen je čudovita dokler traja,a ko se konča je to občutek razučaranje!

jaoo.
s5 sn se zaLubLa.
in s5 u narobe osebo.

bLa sn cela u badu zared 1 tipa. in sn šLa na vransk.
in poL sn bla tm čist ceLa u badu.
ampk poL se je on začeu menit z mano.
p me u dobro voLo spravu.
bla sn ceLa presrečna.
in poL sn skor usak dan hodLa na vransk d bi ga vidLa.
on ni Lep. on je naiiLepshiii.<3
ampk..on je prestr. sj on je tko reku.
usak. ampk res čist usak dan misLm nanj.
in frendi so me že kr nauajen k jih skos sprašujem ka nj nrdim..kko ga nj pozabm..
usak dan bediram zared njega.

Vem d nboma nikoL skp, in s tem se nmorm sprjaznt.
je naiiboL sweet čloukec kar jih poznam. ^^
strah me je tega d mi zamiru, pa da še frenda neb bLa.
res mi fuuL pomen. sam d nuem če on to we.

Rada bi sam rekLa : Rada Te Maam. <|3. soo sorry because i Loue u. <|3

Dan pred božičem sem hitela v veleblagovnico, da bi nakupila še zadnja darila.

Ko sem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebi pritoževati. To bo trajalo celo večnost, pa toliko drugih opravkov še imam.

Božični prazniki so vsako leto bolj neznosni. Ko bi se le lahko spravila v posteljo, zaspala in se zbudila, ko bo že vsega konec.

Navkljub slabi volji sem se odpravila na oddelek z igračami, kjer so me ponovno vznemirile visoke cene igrač.

Pa se po praznikih otroci sploh še pritaknejo teh precenjenih igrač?

Med policami sem opazila petletnega fantička, ki je k sebi stiskal punčko. žalostno je božal punčkine laske.

Zanimalo me je, za koga je ta punčka. Fantiček se je takrat obrnil k starejši gospe, ki je stala poleg njega: “Babi, si prepričana, da nimam dovolj denarja?”

Starejša gospa je odvrnila: “Saj veš, da nimaš dovolj denarja za to punčko, ljubček.”

Potem mu je naročila, naj jo počaka tam, sama pa bo še malo pobrskala naokoli. Odhitela je stran.

Fantiček je še vedno stiskal punčko k sebi.

Odpravila sem se k njemu in ga povprašala, komu bi rad podaril to punčko. Takšno punčko je imela njegova sestrica najrajši in si jo je želela za Božič;.

Prepričan je bil, da jo bo Božiček letos pustil pod smrečico. Odgovorila sem mu, da ji jo bo Božič;ek morda kljub temu prinesel in naj ne bo tako zaskrbljen.

žalostno je odvrnil: Tja, kjer je sedaj, ji Božiček ne more prinesti punčke.

Mamici jo moram dati. Ona ji lahko edina odnese to punčko.

Njegove oči so bile polne žalosti, ko mi je povedal: Moja sestrica je odšla k Bogu, v nebesa.

Očka pravi, da bo tudi mamica kmalu odšla k njej, zato sem ji hotel dati to punčko, da jo odnese sestrici.

Srce mi je skoraj zastalo. Fantek me je pogledal in dodal: Očku sem naročil, naj ne pusti mamice oditi. Rekel sem mu, naj počaka, da se vrnem iz trgovine.

Potem mi je pokazal čudovito fotografijo, na kateri se je smejal ter mi razlož;il: Tudi to fotografijo bom dal mamici, da me ne bo pozabila.

Rad imam svojo mamico in želim si, da ji ne bi bilo treba oditi, toda očka pravi, da mora k moji mali sestrici.

žalostno je pogledal punčko v svojem naročju.

Hitro sem segla v denarnico in iz nje izvlekla nekaj bankovcev. Fantku sem predlagala, da bi še enkrat preštela njegove prihranke. Morda pa le ima dovolj. V redu, je dejal, upam, da imam res dovolj.

Neopazno sem svoje bankovce dodala njegovemu denarju, nato pa sva začela šteti.

Zdaj je bilo več kot dovolj za punčko. Zahvalil se je Bogu za to, da ima zdaj dovolj denarja.

Potem me je pogledal in rekel: Včeraj zvečer preden sem zaspal, sem molil, da bi mi Bog zagotovil dovolj denarja za punčko za sestrico.

Uslišal je mojo prošnjo. želel sem si tudi, da bi mamici lahko kupil belo vrtnico, toda te prošnje nisem upal vključiti v svoje molitve. Zdaj pa imam dovolj za punčko in belo vrtnico.

Veš, moja mamica obož;uje bele vrtnice. Kmalu zatem se je vrnila starejša gospa, jaz pa sem s svojim vozičkom odšla naprej.

Po tem srečanju je bilo moje počutje bistveno drugačno kot takrat, ko sem vsT0Pila v trgovino.

Fantička si nisem mogla izbiti iz glave. Potem sem se spomnila novice, ki je bila pred dvema dnevom objavljena v lokalnem časniku.

Pijan možakar v tovornjaku se je zaletel v osebni avto, v katerem sta bili mlada ženska in majhno dekletce.

Deklica je na kraju nesreče umrla, mamico pa so pripeljali v bolnišnico v kritičnem stanju. Njena družina je morala odločiti, ali jo bodo odklopili z aparatov, ki so vzdrževali njene življenjske funkcije.

Nikoli več naj se ne bi zbudila iz kome. Je bila to družina fantka iz blagovnice?

Dva dni po srečanju v blagovnici sem v časopisu prebrala, da je mlada ženska preminila.

Kupila sem šopek belih vrtnic in se odpravila v mrliško vežico, kjer so ji ljudje izkazovali zadnje spoštovanje.

Ležala je v krsti z belo vrtnico ter fotografijo fantka v rokah, na njenih prsih pa je ležala punčka.

V solzah sem zapustila vežico. Polastil se me je občutek, da moje življenje ne bo nikoli več takšno kot prej.

Še vedno si težko predstavljam, kako močna je bila fantkova ljubezen do mamice in sestrice. Samo delec sekunde je zadostoval, da mu je pijanec odvzel najpomembnejše na svetu.

Moja mami je imela samo eno oko. Sovražil sem jo… bila mi je vedno velika zadrega.
Za preživljanje družine je kuhala v šoli za nas učence in tudi učitelje. Nekega dne me je med poukom prišla pogledat in mi zaželet lep dan. Bil sem tako jezen in užaljen, kako je mogla biti tako nesramna, da takšna pride k meni in mi dela sramoto. Zato sem jo ignoriral, s sovražnim pogledom pa dal vedeti kaj je naredila, potem pa sem besno stekel stran.
Naslednjega dne mi eden od sošolcev reče, "ej, tvoja mami ima pa samo eno oko!" Bilo me je tako sram, da bi se najraje pogreznil, zraven pa sem si želel, da bi moja mami izginila za vedno. Zato sem se tistega dne z njo zelo osorno pogovarjal in ji zabrusil, "če mi misliš delati takšne scene, kjer se mi sošolci režijo, zakaj rajši kar ne umreš?!!!"
Moja mamica sploh ni odreagirala…
Ker sem bil poln jeze, niti za sekundo nisem pomislil kaj sem ji rekel. Popolnoma sem pozabil nanjo in na njena čustva, mislil sem samo nase. Želel sem iti iz hiše in se nikoli več vrniti.
Zato sem se pri učenju resnično potrudil in dobil priložnost študirati v Singapurju. Potem sem se poročil. Kupil sem hišo. Dobil svoje otroke. Bil sem srečen in zadovoljen s svojim življenjem, z otroci in udobnostjo, ki sem jo imel.
Potem pa je nekega dne prišla na obisk moja mati. Ni me videla že leta in leta in tudi vnukov še ni spoznala. Ko je stala na vratih, so se ji moji otroci porogljivo krohotali in vpili da je prišla nepovabljena. Zavpil sem nad njo, kako si drzne priti in prestrašiti moje otroke.
"IZGINI, SEM JI REKEL!!!" Moja mati je na to dogajanje tiho odgovorila, "oh, oprostite. Verjetno sem prišla na napačen naslov," in hitro odšla.
Nekega dne sem dobil na moj Singapurski naslov vabilo za srečanje bivših sošolcev. Šel sem na srečanje, ženi pa sem se zlagal da grem na službeno pot. Po srečanju s sošolci sem šel še malo mimo naše stare hiše, kjer sem preživel otroštvo, bolj zaradi radovednosti. Sosedje so mi povedali, da je mati umrla. Niti ene solze nisem potočil.
Potem pa so mi sosedje pomolili v roke materino pismo, ki ga je preden je umrla napisala zame.
Dragi sin, ves čas mislim nate, Žal mi je, ker sem prišla v tvojo hišo v Singapurju in prestrašila tvoje otroke. Bila sem zelo srečna, ko sem slišala, da prideš na srečanje sošolcev.
Vendar pa sem se tako slabo počutila, da sem slutila, da se v postelji niti obrnila ne bom, kaj šele, da bi te prišla pogledat. Oprosti mi, da sem ti bila v času tvojega odraščanja v veliko zadrego. A ves…, ko si bil se zelo majhen, si doživel nesrečo in izgubil en oko. Zato jaz, kot tvoja mamica nisem imela srca gledati te odraščati samo z enim očesom. Pa sem ti podarila svojega. Bila sem zelo ponosna na svojega sina, ki je s tistim očesom videl ves zanj novi svet, tudi zame.
Z ljubeznijo,
Tvoja mami.

Mogoče se vse nesmiselno zdi,
mogoče le vse v prazno bledi.
Mogoče je vse z rimami povedati lažje,
mogoče se s tem bolj poglabljamo vase.

A rime se včasih ne rimajo kot bi želela,
tako kot včasih se lajf ne odvija kot bi hotela.
Se je treba včasih zamisliti malo,
kaj sploh hočemo in kam sploh vsi gremo.

Za kakšnimi cilji tečemo vsi,
kaj si želimo postati v prihodnosti.
Nas preteklost ovirala ne bo,
bo vedno prav tako kot zdaj, lepo.?!

Vsi počasi na prijatelje pozabljajo,
jih zanemarijo in jih pokličejo le takrat, ko kaj rabijo.
A kaj nam to pomaga.?
Ljudje, vedno več bo kriminala.!

Vedno manj se bomo imeli radi,
vedno manj bomo hodili za sanjami.
Vedno manj bo med nami ljubezni
in vedno bolj bomo prepuščeni samemu sebi.

Rime se ne rimajo povsod,
a življenje ni čisto, da bi po ulici hodil bos.
Svet je krivičen in svet je umazan,
in vedno bo vse z dnarjem povezan.

Še voda se kmalu premikala ne bo,
bo človek izumrl, ničesar ne bo.
Mogoče bojo nekje ostale naše sanje,
mogoče, če bomo le verjeli vanje.

Ja vem, brez veze sploh še razpravljati o tem, samo zadnje čase mislim samo še nanj.
Včasih sem preveč zadržana do prijateljev, zaradi njega. Ker ga imam preprosto tako rada, da bi bila zanj pripravljena ubijati.
Vsak dan, vsako uro, vsako minuto .. le on. ON.! Pa zakaj.? Tokrat je prvič, da imam res neko osebo tako rada.

Ko ga gledam, je svet popoln. Ko mislim nanj, ostalo ne obstaja. RESNO.!
Pa kaj pravzaprav kar nekaj filozofiram tukaj.?
On ve .. ve, da ga imam rada.!
Fuckin' ZALJUBLJENA SEM VANJ.!

Pa kaj .. Tako bo ostalo. Težko ga bom pozabila.
Žalostne pesmi, besede in verzi .. vse me spominja nanj.

In ja .. mogoče bo prebral. Pa kaj.?
Še enkrat bo prebral tisto, kar že ve.

OMG. Kaj se dogaja z mano.?
Obsedena sem ..
.. ja z NJIM.!

Ampak .. vedno bova prijatelja ..
.. in vesela sem, da imam to možnost .. BITI PRIJATELJICA.!
Čeprav tako velika beseda, a hkrati premajhna.

Ta blog, je namenjen NJEMU.!

In še enkrat ti povem, POMENIŠ MI VSE.!

Temna noč.
Le pločnik se vzporedno vije s cesto v daljavo.
Ne vidim kje se konča.
Temno je.
Ulična svetilka sveti s šibko svetlobo.
Le toliko, da če se postavim pod njo pod sabo vidim svojo senco.
Strašno je.
Vse tiho in mračno.
Ob pločniku travnik, ki ga kar ni videti konca.
Vem, da nekje potikajo tiri. Ne vem točno kje. Enkrat sem jih opazila, ko sva s prijateljico sprehajali njenega psa.
Usedem se.
Na mrzel beton posut z malo kamenčki.
Čakam ..
Mogoče bo nekdo prišel.
Mogoče bo on pogledal skozi okno in me videl, prišel ven in me objel.
Po vsej sreči rekel, da me ima rad in da bi bil rad z mano.
Samo sanje.
Moje iluzije, katere ne bodo nikoli prešle v realnost.
Še malo počakam in razmišljam.
Razmišljam o njem. Kako je popoln in kako je lahko nekdo srečen, da ga ima.

Vstanem in grem. Odločena, da poiščem tire.
Stopim na travo. Rahlo mokra še od včerajšnjega dežja.
Hodim a se kmalu ustavim.
Strah me je.
Nikogar nekje.
Kaj če se zgubim.?
V tej temi ne bom našla poti domov.
Ni važno.
Grem naprej.
Bližam se gozdu in vse temneje postaja.
Prišla sem na potko. Neko gozdno pot.
Kje sem, še sama ne vem.
Hodim in hodim. Slišim le šumenje peska pod mojimi stopali.
Vstavim se pri znaku, ki označuje da so v bližini tirnice.
A vseeno grem naprej, čeprav je prepovedano.
Prišla sem do njih, našla sem jih.
Usedem se na njih in spet čakam in razmišljam o njem.
Me je opazil, ko sem sedela pred njegovo hišo.?
Bo prišel za mano.?
Me bo objel in mi rekel, da me ima rad.?
Spet samo sanje.
Zbuditi se moram iz njih.
Ne, sanjam naprej.
Tako lepo je sanjati in verjeti v nekaj.
Sanjam, kako se sprehajava po parku ..
Jeseni, ko je vse listje posuto po sprehajalni potki ..
Kako listje šumi pod najinimi nogami ..
In kako me ima objeto okoli ramen ..
»Pazi.!« Skočim pokonci in padem nazaj.
Zaboli in za las je šlo.
Skoraj bi me poteptalo pod kolesi vlaka.
Kdo je bil to.?
Kdo me je rešil.?
In kdo me je zbudil iz mojih sanj.?

Ozrem se in daleč zadaj vidim veliko postavo, ki se oddaljuje od mene.
V šoku sem in ne zavedam se, kaj se dogaja okoli mene.
Poberem se in stečem za mojim rešiteljem.
»Počakaj.!« in postava obstrmi na mestu.
Počasi se obrne, a ne vidim obraza .. pretemno je.
Strah me postaja in upočasnim korak.
Postava začne hoditi proti meni.
Oglasi se z močnim, moškim glasom.: »Skoraj bi umrla.!«
Prepoznala sem ga ..
On je .. ON.
Rešil me je.
Odšel je za mano z namenom, da bi mi povedal kako me ima rad.
Spet sanje ..
Samo naključje je bilo ..

»Videl sem te, ko si sedela na pločniku pred mojo hišo ..«
Zastane mi dih.
Mogoče pa le ni bilo naključje.?!
»Odšel sem ven, a ni te bilo več .. Daleč sem videl nekoga, ki se sprehaja po travniku in odšel sem za tabo. Hvala bogu, da sem prišel pravočasno.«
»Hvala.« se rahlo zatrese moj glas.
Ne upam mu pogledati v oči.
Pravkar mi je rešil življenje.
Opazi da drgetam.
Zebe me.
Kar naenkrat me objame.
Kaj se dogaja.?!
Sanjam.?!
Spet samo sanjam.?!
NE.
Vse je res.
»Vidim, da te zebe ..« si sleče jakno in mi jo dene čez rame.
Kaj se dogaja.?!
Moj um sploh ne sledi več temu ritmu.
»Kako ti je ime.?!« me vpraša.
Kaj naj mu rečem.?!
»Nika sem.«
»Lepo ime.«
Nekaj časa je med nama tišina.
»Pojdiva domov, jakno pa mi boš vrnila kdaj drugič.«
In pospremil me je do doma.
Za slovo, ko sva se ločila me je zopet objel.
Občutek, kot v sanjah ..
Nepopisen.
Še zdaj ne vem, kako je izvedel zame ..
Naslednji dan sem mu vrnila jakno.
Sedaj sva najboljša prijatelja in med sabo si zaupava vse ..
No ja ..
Ene stvari mu nikoli ne bom morala priznati ..
Še vedno ga imam rada na drugačen način ..

VEDNO SAMA

Otroci zaprti za železno ograjo ..
Žalostni, a hkrati z nasmehom, ko nogomet igrajo ..

Si želijo družino ljubeznivo,
po toplem domu vsi hrepenijo ..

S solzami v očeh zvečer zaspijo,
v upanju, da se ob svojih starših zjutraj zbudijo ..

Samo majhen objem topline,
občutek, da so varni v tem svetu divjine ..

S pogledom spremljam njo,
kamorkoli gre in karkoli počne ..

Usede se na mrzel beton,
gleda nemo njih, ki delijo si še zadnji bonbon ..

Nihče je niti ne opazi,
ji reče, kako se počuti ali če kaj rabi ..

Vedno in povsod hodi sama,
s upanjem v očeh, da najde si prijatelja ..

Nikoli z nikomer besede spregovorila ni,
da bi se smejala .. saj ne ve kaj pravzaprav smeh pomeni.

Le solze, solze žalosti ..
Povsod in vedno spremljajo njene zelene velike oči ..

Ne bo topline nekoga deležna nikoli ..
Bo vedno le zase, tavala okoli ..

Da bi videla svoje sanje le ograja jo zavira,
njeno upanje počasi iz dneva v dan bolj umira ..

Rekla sva,
da bova kot romantika iz filmov.
Zaprte so stare kinodvorane,
Kolosej je razprodan.
Rekla sva,
da bova šla morda v Piran,
a zdaj gradijo hiše
z umetnim ribnikom
in plastičnimi okni.

Tako ti uide vse,
če daš srce med branjevke.
Dvigneš nos, ko srečaš klošarja,
a ti veš,
da greš z njim tudi ti
in da z njim grejo moji spomini.
Rekla sva ..

Rekla sva,
da bova šla na Magistrat čez trg, (kar sama na sprehod)
kupila bova morda Delo,
trava bo kot prt.
Rekla sva,
da bi bolšjaka prečesala, (podolgem in počez)
a zdaj ne upava več tja med kup starin,
ker sva tud' sama vmes ..

Tako ti uide vse,
če daš srce med branjevke.
Dvigneš nos, ko srečaš klošarja,
a ti veš,
da greš z njim tudi ti
in da z njim grejo moji spomini.

Tako ti uide vse,
če daš srce med branjevke.
Dvigneš nos, ko srečaš klošarja,
a ti veš,
da greš z njim tudi ti
in da z njim grejo moji spomini.
Rekla sva...

wolim tebe poglet tvoj više nego život svoj što te volim nisam kriva vole ču te dok sam žova!
by: TICI

IZGINILE SO ČUDOVITE SANJE,
OSTAJAJO MI LE SPOMINI SKRITI,
PA VENDAR SE ŠE VEDNO VRAČAM VANJE,
KER JIH NE MOREM,
NOČEM POZABITI!

Svoboda.

Človek se je rodil svoboden,
vendar je povsod v verigah .
Dveh reči ne odlagaj za jutri :
poboljšanja in dobrega dejanja.
Za današnji dan vemo,
da ga imamo.
Ali še jutri doživimo,
ne vemo.

Nevem kdo sem..kaj sem..kaj počnem. odkar te ni več z mano, sem samo še bleda slika tistega kar sem včasih bila. Ne bom več dolgo zdržala..nemorem več..pomenu si mi vse na svetu, vse bi dala zate. ... Brez tebe je moje življenje prazno, vsak trenutek se bo sesulo v pepel.
Vedi pa da kjerkoli boš te bom našla in te varovala kot največje bogastvo tega sveta. Ko boš osamljen, želosten in ne bo bilo nobenga ki bi ti prisluhnil se zazri v nebo v najsvetlejšo zvezdo, spomni se name in pomagala ti bom.
Če se boš kdaj spraševal zakaj sem to nardila, vedi samo da zaradi sebe in moje sreče. Vedno bom bila lahko s tabo kar pa mi v življenju ni bilo usojeno.
In čeprav ne boš tega sporočila nikoli prebral vedi da te ljubim iz vsega srca in te bom vedno ljubila. Bodi srečen...Vedno samo tvoja***

Zdej sm tuki.
& pišem pesem zate.
Zate ~ sploh neveš da mi tok pomenš.
Blo je tkrt k sm te prvič vidla.
Nevem ; A si ti tut tko čutu ?
Rada bi vedla.
A nočem. Ker se bojim.
Tvojih besed k bi me rezale.
Rezale k britev tuki zdej.
In bojim se krvi ~ rdeče krvi.

Rdeča pomen bolečino.
Mojo bolečino k jo ti ne čutš.
Mojo bolečino solz k mi režejo obraz, na koščke.

Rada bi te mela.
Ampak vem d lubezni nemorš izsilt.
Al je, al je pa ni.
A pr teb je ?
To te zdj spršujem.
Za ta odgovor bi si iztrgala srce.
Izkrvavela bi zate. In za tvoje objeme.

Spet sm tuki in se zavedam da sm,
da čutm. Čeprou sam bolečino.
To je vse kar mam ~
bolečina in te besede.
Zravn pridejo še solze ko noben ne vid.

Vsak jutr si želim, d bi se zbudila ob teb.
Obrnem se ~ a tebe ni.
Solze so nazaj.
& vse bolečine se vrnejo k men.
Kt da bi trpela za ceu svet.

Vsi so tko srečni.
Vsi se smejejo, so just happy.
Tut jz ~ but fake smile.
To je razlika ; med mano & njimi.

Enivej …
Lubm te. Zate bi prehodila svet.
Sam ti ga nebi zame.
Lepo se mej.
Se vidva u naslednem lajfu.

×××

Včasih.pogledam.w.nebo, v.zvezdice.in.pomislm..
Ali.ta.trenutek.kdo.misLi.name.? Če.me.ima.kdo.sploh res rad, če komu sploh keii pomenm?
In če kdo razn mene gleda v zvezdice in razmišlja podobn kt jzt.
K bi vedu kako močno si želim, da bi ti kdaj gledu v zvezdice in mislu name, in me meu usaj tires rd.. in da bi usaj teb kj pomenla. Veš, kako zelo si želim, da bi te mela. Da bi bla ti in js - mi2! K bi vedu kako si želim, da bi te vidla usak dan, da bi te objela usak dan.. in ja da bi te čutla usak dan! Kaj use bi dala, da bi ti isto cutu do mene.. Da bi me meu usaj mal rd. Isto kot imam js tebe me nikol neb mogu met! K moja ljubezen do tebe je usak dan, vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo večja. In mam filing, da nikol nau nehala rast! Ti si niti predstaulat nemors kok mi pomens. Ker se ne da povedat, mogoce se da pokazat, ampak nevem če bom kdaj mela šanso pokazat.. Učash se prašam, ZAKAJ? Zakaj ravn ti.. Zakaj mi tok pomens? In nikjer ne najdem odgovora. Ko sm te spoznala si nism mislna, da mi bos tok pomenu več k usi frendi in več k familija, da bos u moji glawi obstaju saom ti. Nekateri frendi k vejo da te mam rada, govorijo da sm obsedena, da bo minil, ampak to ni to! Ti si čist drgac k drugi. Čist drgac filing in prvič u lajfu vem da sm res zalublena! K te vidm, k te slism, se tresm.. srck hitrej bije, v trebuhu mam 1000 metulckou k me nardijo, še bol noro kokr sm!
Sprasujem se:
Zakaj nikol ne dobim tizga kar si zares želimo?
..WHY?
Ampak še useen neki mam, in to je UPANJE, upanje da ti dokažem kok mi pomens, da ti končno dokažem, da si zame ceu svet čeprou si za svet le ena oseba!
Najraje bi ustavila čas ko sem te prvič slisala, tvoj glas me vedno znova preuzame! Najleps. Ugl. upanje..
UPANJE OSTANE ZA VEDNO.
Ostane, ce imas nekoga zares rad

Preprosto ne vem več kdo sem...pogledam se v ogledalo... a nič ne vidim...nič...le žalosten obraz....žar iz mojih oči je izginil...prazne so....zame ni prihodnosti...je le preteklost...ostala sem v trenutku iz katerega ne morem...trenutku... ko sem te dokončno izgubila...oropal si mi tisti kanček sreče v mene...dnevi...ki jih preživljam so mrtvi....globoko v sebi sem le osamljena duša...duša.. ki kriči po tebi... v popolnih neznancih iščem saj del tebe.... v moji podzavesti si še vedno tu... smejiš se...a jaz jočem...le da ti tega ne slišiš... edino kar imam od tebe so spomini...kamorkoli pogledam vidim tebe.... ne najdem pa sebe... ne najdem odgovorov... enostavno sem tistega dne umrla... imam le upanje in neuresničljive sanje...sanje v katerih si ti...in upanje...da se sanje uresničijo....

*..PriJaaTeeŁsTvoo na DaaŁJaauoo..*

veŁijo jih pravi, da dekŁe in fant nemorata bit dobra prijateŁja. Zakaj ne.?? veŁikokrat se sprasujem zakaj. Samo odgovora ne najdem, Pumoje sta Łahko zeŁo doobra prijateŁja, dekŁe Łahko zaupa svoje težave tudi fantu...in obratno...zakaj pa ne.? če ti zna fant oz. dekŁe prisŁuhniti in te toŁaži ti pomaga spŁoh ni težau nwm u čem je tukaj tak probŁem. ProbŁem je samo če kateri od od prijateŁjeu čuti kaj eč do drugega prijateŁja...samo tukaj pa obstaja pogovor in se u temp govorita...Mogče je to Łahko en zeŁo veŁik pŁos za oba, ker se že dobro poznata in če misŁista, da Łahko to prijateŁjstvonapreduje v kaj več je Łahko Łahko dobro prijateŁjstvo Łep začetek njihovega druženja zavnaprej.

no jaz p tega posta ne pisem zaradi prijateŁjstva med fantom in punco ampka o prijateŁjstvu na daŁjavo. [.kar je pumoje večji probŁem.]...
...Če spoznaš prijateŁja, ki ni doma bŁizu tebe [.v mojem primeru 150 km stran odmene.] ja zeŁo teško. Že čisto nazačetku rabis neko zaupanje v prijateŁja saj ga ne srečuješ prav pogosto. Res da se sŁisita skoraj usak dan po msn-ju aŁi po sms-jih samo to ni to, kot prijateŁj bŁizu teb, Res da ga hitro wzŁubis in se hitro navežeš na njega..saj ga kaj kmaŁu souznaš..saj se pogovarjaš z njem zeŁo veŁiko.
razmišŁajm, da bi biŁo dobro videti, ga objeti in s epogovarjati v živo o stvareh, ki si se jih sedaj z njem pogovarjau po msn-ju aŁi sms-jh.
Upam samo, da to moje prijateŁjstvo nebo ugasneŁo in da me nebos kr pozabiu...da se bos ne mene spomniu usak dan..saj za krataek čas..kajti jaz se.!