Verz: Temna noč. Le pločnik se vzporedno vije s cesto v daljavo. Ne vidim kje se konča. Temno je. Ulična svetilka sveti s šibko svetlobo. Le toliko, da če se postavim pod njo pod sabo vidim svojo senco. Strašno je. Vse tiho in mračno. Ob pločniku travnik, ki ga kar ni videti konca. Vem, da nekje potikajo tiri. Ne vem točno kje. Enkrat sem jih opazila, ko sva s prijateljico sprehajali njenega psa. Usedem se. Na mrzel beton posut z malo kamenčki. Čakam .. Mogoče bo nekdo prišel. Mogoče bo on pogledal skozi okno in me videl, prišel ven in me objel. Po vsej sreči rekel, da me ima rad in da bi bil rad z mano. Samo sanje. Moje iluzije, katere ne bodo nikoli prešle v realnost. Še malo počakam in razmišljam. Razmišljam o njem. Kako je popoln in kako je lahko nekdo srečen, da ga ima. Vstanem in grem. Odločena, da poiščem tire. Stopim na travo. Rahlo mokra še od včerajšnjega dežja. Hodim a se kmalu ustavim. Strah me je. Nikogar nekje. Kaj če se zgubim.? V tej temi ne bom našla poti domov. Ni važno. Grem naprej. Bližam se gozdu in vse temneje postaja. Prišla sem na potko. Neko gozdno pot. Kje sem, še sama ne vem. Hodim in hodim. Slišim le šumenje peska pod mojimi stopali. Vstavim se pri znaku, ki označuje da so v bližini tirnice. A vseeno grem naprej, čeprav je prepovedano. Prišla sem do njih, našla sem jih. Usedem se na njih in spet čakam in razmišljam o njem. Me je opazil, ko sem sedela pred njegovo hišo.? Bo prišel za mano.? Me bo objel in mi rekel, da me ima rad.? Spet samo sanje. Zbuditi se moram iz njih. Ne, sanjam naprej. Tako lepo je sanjati in verjeti v nekaj. Sanjam, kako se sprehajava po parku .. Jeseni, ko je vse listje posuto po sprehajalni potki .. Kako listje šumi pod najinimi nogami .. In kako me ima objeto okoli ramen .. »Pazi.!« Skočim pokonci in padem nazaj. Zaboli in za las je šlo. Skoraj bi me poteptalo pod kolesi vlaka. Kdo je bil to.? Kdo me je rešil.? In kdo me je zbudil iz mojih sanj.? Ozrem se in daleč zadaj vidim veliko postavo, ki se oddaljuje od mene. V šoku sem in ne zavedam se, kaj se dogaja okoli mene. Poberem se in stečem za mojim rešiteljem. »Počakaj.!« in postava obstrmi na mestu. Počasi se obrne, a ne vidim obraza .. pretemno je. Strah me postaja in upočasnim korak. Postava začne hoditi proti meni. Oglasi se z močnim, moškim glasom.: »Skoraj bi umrla.!« Prepoznala sem ga .. On je .. ON. Rešil me je. Odšel je za mano z namenom, da bi mi povedal kako me ima rad. Spet sanje .. Samo naključje je bilo .. »Videl sem te, ko si sedela na pločniku pred mojo hišo ..« Zastane mi dih. Mogoče pa le ni bilo naključje.?! »Odšel sem ven, a ni te bilo več .. Daleč sem videl nekoga, ki se sprehaja po travniku in odšel sem za tabo. Hvala bogu, da sem prišel pravočasno.« »Hvala.« se rahlo zatrese moj glas. Ne upam mu pogledati v oči. Pravkar mi je rešil življenje. Opazi da drgetam. Zebe me. Kar naenkrat me objame. Kaj se dogaja.?! Sanjam.?! Spet samo sanjam.?! NE. Vse je res. »Vidim, da te zebe ..« si sleče jakno in mi jo dene čez rame. Kaj se dogaja.?! Moj um sploh ne sledi več temu ritmu. »Kako ti je ime.?!« me vpraša. Kaj naj mu rečem.?! »Nika sem.« »Lepo ime.« Nekaj časa je med nama tišina. »Pojdiva domov, jakno pa mi boš vrnila kdaj drugič.« In pospremil me je do doma. Za slovo, ko sva se ločila me je zopet objel. Občutek, kot v sanjah .. Nepopisen. Še zdaj ne vem, kako je izvedel zame .. Naslednji dan sem mu vrnila jakno. Sedaj sva najboljša prijatelja in med sabo si zaupava vse .. No ja .. Ene stvari mu nikoli ne bom morala priznati .. Še vedno ga imam rada na drugačen način ..