Verz: »Saj ni mogoče!« je zakričala, ko je pogledala skozi okno svoje sobe. Gledala je v zelo nenavaden prizor. Bil je hladen januarski dan. Eden takih dni, ko bi bilo bolje ostati v postelji. Eden takih, ko je jutro bolj žalostno od praznine tvojih misli, tvoje osamljenosti. Eden takih, ko ti celo samota preseda, eden takih, ko bi najraje izginil iz obličja zemlje. Eden tistih groznih, mrzlih, sivih zimskih dni, ko se ti zdi da zvok zaman skuša prebiti gluho tišino sivih oblakov, ko se ti zdi da nič ne more od tebe in do tebe. To se zdi Navadnim ljudem. Navdaja jih z grozo. ONA pa v tem neznansko uživa. Njej samota nikoli ne preseda. Črnina, te je že tako ali tako navajena…v njej tako ljubi črnini, zagledati nekaj pisanega, je bil zanjo šok. In ko je tako stala, strmela v neznano točko sredi neznanega, je zagledala več sto let staro drevo, ki je stalo na robu previsa. Pod previsom 100 metrov niča, potem pa skale. Ostre,hladne,sive skale. Vanje je butalo hladno morje. Skale so jo privlačile. Želela se jih je dotakniti. Pa vendar je bilo to nemogoče. Poti do te divje obale ni bilo. Ona pa si je to tako želela…tako neznansko si je to želela. Živeli so v samotni hiši. Kilometre okoli ni bilo žive duše. Ljubila je ta samotni kraj. Ko je tako, kot že nič kolikokrat strmela v to staro drevo, je pod 30 centimetrsko snežno odejo, ki je k tlom težila že tako stare in krhke veje veličastnega drevesa, zagledala cvet. Nenavaden, vijoličen cvet. Na cvetu je bil metulj z črnimi krili. Bila so popolnoma zaprta. Iz cveta se je vila dolga lestev. Segala je tik do te divje obale. Pot do skal…pot do sreče. Želela je do tega drevesa. A ni mogla. Sneg je bil previsok. Potem pa so se, nenadoma, kakšen teden po njenem odkritju nenavadnega cveta, začela metuljeva krila odpirati. »NE,NE!« je nemo kričala. »ne odleti še!« obšlo jo je grozljivo spoznanje. Ko bo metulj odletel, bo cvet izginil, s cvetom pa tudi edina pot do obale, do skal, do njene sreče. Da, že več let ni bila srečna. Delovala je srečno. Hotela je, da se je ljudje spominjajo takšne, kot je nekoč bila. Srečna. Kar pa že dolgo ni bila več. Počutila se je ujeto, zaprto. Želela si je svobodo… In ko je bila tako sama, s svojimi mislimi, je metulj še bolj razprl svoja krila. »Znamenje« si je mislila. »Moram do cveta. Edino tako bom spet našla srečo.« In odšla je. Komaj, komaj je prišla do drevesa. Cvet pa se je vedno bolj odmikal. Boj blizu ko je bila, bolj je bledel. Ko je splezala na drevo, je cvet izginil. Bila je besna, razočarana. Strmela je v skale, poslušala tih šepet divjih valov. Klicali so jo, klicali da se jim pridruži ob petju nebeške melodije. Vleklo jo je k skalam. Padala je, padala k tlom, k svobodi. Tal pa ni bilo. Padala je v neskončen prepad…prepad brez konca…nekje na poti bo našla srečo…resnično srečo.. Nihče je nebo pogrešal. Ni imela doma v samoti. Ni imela hiše v samoti. Ni bilo pečin. Le njene sanje. Potapljala se je vanje. zaspala je in se nikoli več zbudila. Našla je srečo. Nekje, z angeli…ali pa so tudi to le prividi. Prividi sreče.