To je moj zadnji pozdrav, ker odhajam nazaj v moje sanje, kjer si ti eno sranje.

Na postelji ležeče,
na tebi misleča,
te pozdravlja
ljubica ljubeča!

Tu na kmetih ni od muh,
sami mesimo si kruh.
Včeraj konje smo jahali,
danes smo se v gozd podali.
Od malin smo okrog ust;
res super tale je dopust!

lep pozdrav,
saj veš čigav,
saj veš od kod,
pa pridna bot

Nikoli od žene ne boš se odlepil,
to zdaj mi je jasno, kot jasen je dan.
Prevečkrat z obljubami si me zaslepil –
zdaj vem, da vsak tvoj bil je stavek zlagan.

Da žena že dolgo te več ne razume,
da v postelji vedno je hladna kot led,
da najbrž te vara, razlagaš mi sume,
in da v gospodinjstvu ji vlada nered.

Že zdavnaj bi se za ločitev odločil,
a kaj, ko za otroke preveč te skrbi,
zelo bi trpeli, če zdaj bi se ločil...
Do vrha naložil si mi vseh laži!!!

Bolj ko premišljujem, bolj se mi dozdeva,
da svoje družine zapustil ne boš!
Za takle podvig prevelika si šleva –
to storil iskren in pogumen bi mož.

Zato kar uživaj lagodno življenje,
in z drugo naivko izživljaj si strast.
Morda izučilo te kdaj bo trpljenje,
ko s svojim ravnanjem izzval boš propast!

Prav iz srca en lep pozdrav pošiljam ti iz daljav, vednov mislih sem s teboj, ljubi srček moj.

Na kmetih preživljamo dneve dopusta,
z jedili si kmečkimi polnimo usta.
Nam žganci z ocvirki prebujajo tek,
in kislega mleka je tu na pretek.
Ob delu na polju ostal vsak bo zdrav –
s kmetije pošiljam navdušen pozdrav!

Fajn se imej in v [Španiji] se veliko smej, če ti tam bo težko pa name pomisli in občutila boš kaj je pravo prijateljstvo! Vsak trenutek z mislimi bom s teboj in ne pozabi kdo pravi prijatelj je tvoj! Srečno!

Iskren pozdrav, še lepši objem, še lepši poljub ko prideva skup.

Prejmi lepe pozdrave, od tistega teleta, ki za tabo leta, od tiste krave, ki ne je trave.

Ločitev od dragih nadvse je boleča,
še bolj, če jih vežejo čustva ljubeča.
Razdalja med njimi neznosno boli,
najbolj, če ljubezen močno plameni.

Jok, solze med njimi le redki so gosti,
jim nežne bližine nikdar ni zadosti.
Po večkrat na dan telefon jim zvoni,
večer pa v intimnosti jim izzveni.

Usodno sprejela te dni sem novico,
– ah, ko vsaj za lažno bi šlo govorico–
ki pravi, da drugo videvaš te dni,
da zame ljubezni nič več v tebi ni.

Boleče srce pa mi je potrdilo,
da nekaj med nama se je spremenilo.
Ljubezni do mene ne čutiš nič več!
So ti moja čustva postala odveč?

A vendar življenje še ni vsega reklo,
čeprav se srce je boleče opeklo.
Če si se od mene zares poslovil,
povem ti še zadnjič, da drag si mi bil!

Poglavje bom najino s tem dokončala,
ko zadnji pozdrav ti bom v pismu poslala.
S teboj izgubila sem velik zaklad!
Želim, da še kdo bi te imel tako rad!

Lep pozdrav, saj veš čigav, saj veš od kot, pa priden bot!

Prejmi lepe pozdrave, modre in plave, če si bistre glave, pa ugani čigave.

V toplicah grejem si kosti,
si v vodi mišice treniram.
Preživljam dneve tja v tri dni,
crkljam se, plavam, se masiram.
Zaradi službe in ljudi
se še pod razno ne sekiram.
Bodite zdravi, srečni vsi –
pozdrave tople vsem "serviram"!

Sonce, morje, voda, zrak,
dan dnevu čisto je enak.
Glavno je, da vsi smo zdravi,
pa se oglašamo s pozdravi!

Pošiljam ti en pozdrav kar tako,
da bi se imel lepo,
da ti pri srcu bo toplo,
da boš vedel,
da vedno nate misli nekdo.

Že dolgo tega je, kar sva se spoznala –
jaz smrklja nezrela, ti frajer s poreklom,
nališpan, ves v usnju, kot bil bi pod steklom
izložbe, da lažje bi te občudovala.

Nasedla sem tvoji omamni pojavi,
zapeljal me tvoj očarljiv je nasmešek,
ob tebi moj um se je skrčil v orešek,
ko sem se privijala k tvoji postavi.

Že kmalu prepadena sem opazila,
da nisem edina, ki jo obiskuješ,
da z mnogo dekleti okrog pohajkuješ,
a k meni se vračaš le, kadar je sila.

To kruto spoznanje me je otreznilo –
čez noč sem postala odrasla in zrela,
sklenila, da krepko se "v roke bom vzela",
in tole pošiljam ti le sporočilo:

"Fant, za katerega moraš se boriti,
in ki si moraš ga z drugimi deliti,
ni vreden ljubezni, ki ženska mu jo da,
ker v njem le praznina in hlad prisotna sta!"

Odkar smo šli na dolgo pot,
bili smo z družbo vsepovsod.
V hotelu smo se nastanili,
za skupni žur se domenili.
Še čaka nekaj nas zabav,
zato kar brž – prav lep pozdrav.

Tu voda je topla, a hrana redilna,
zato se bojim, da preveč bom obilna.
Da nova obleka sploh kdaj mi bo prav,
grem plavat v morje – pa prav lep pozdrav!

Z grenkobo v srcu ti pišem to pismo,
saj niti sam sebi ne morem verjeti,
da dolgo še ni, kar želel sem umreti,
ker srčno gorje moje je nepopisno.

Verjel sem, da vso si ljubezen mi dala,
verjel, da nasmeh tvoj je meni namenjen,
da v tvoje srce vhod je drugim zaklenjen,
da svoje življenje boš z mojim zvezala.

Osupel pa že nekaj dni opazujem,
da zame pogosto zmanjkuje ti časa,
da po telefonu tuj glas se oglaša,
in vedno opravek kje čaka te nujen.

Brez upanja čakal sem v svoji samoti,
da spet vso ljubezen bi mi naklonila,
da obljubo zvestobe bi spet obnovila,
da eno postali bi najini poti.

Vse bolj mi je jasno, da ni ti več zame,
da svojo ljubezen si drugemu dala,
iz moje ljubezni se le norčevala
in mojemu srcu zadajala rane.

Boleča mi solza polzi ob očesu,
umrlo molče je srca hrepenenje.
Nekoč, vem, minilo bo moje trpljenje,
a tebi le dobro želim ob slovesu!

Po strehi šotora nam dež škropota,
kako zdaj prijetno bilo bi doma!
Da kmalu bi veter oblake razgnal –
s pobožnimi upi vred sprejmi pozdrav!

Vreme v teh dneh se močno je skazilo,
burja dviguje valove z morja.
Čas mi preganja privlačno berilo,
pivo s prijatelji, pizza za dva.
Še preden pa dolgčas se ta bo končal,
na kartici tej ti(vam)poslal bom pozdrav.

Sonce vse dneve žareče pripeka –
že zmanjkalo mi je za sončenje mleka.
Na plaži vse dneve se sončim kot norec –
Lepo te pozdravlja bodoči zamorec!

Začelo se je, ko na trim sva hodila,
med tekom izmenjala si par besed,
kasneje še večkrat se skupaj dobila,
odhajala večkrat na kavo, obed...

Nikoli pa nisi domov me povabil,
ker raje ti k meni na obisk si prišel –
Na vse okrog sebe tedaj si pozabil,
a le do tedaj, ko se mrak je pričel.

Da mama te čaka z večerjo, si pravil,
ni všeč ji, če sama za mizo sedi.
Nasploh si kar mnogo z njo časa zapravil,
veliko preveč, kot še dobro se zdi.

Pogosto čez dan te je k meni klicala,
tožila, kako jo spet v križu boli,
da pojdi v lekarno, ti ukazovala,
in v njej za masažo ji kupi masti.

Veliko se čezme je pritoževala,
da njenega sina preveč si lastim,
da njej in le njej gre največja zahvala,
če te, nehvaležnica, sploh kdaj dobim.

Da mama pri sinu na prvem je mestu,
zapisati morala bi si za uho.
A meni vse to že smrdi po incestu,
razmerje že vajino zdi se tako.

Ker tebe si z mamo več nočem deliti,
še danes od tebe bom vzela slovo.
Če sploh se od mamice nočeš ločiti,
pa naj te ima – in še prav naj ti bo!

Moč ljubezni je velika,
če zvesta in iskrena je,
druga pa se kaže slika,
ko le za kratkočasje gre.

Ali si kdaj se spraševal,
kaj k meni privlačuje te?
Si kdaj namen obžaloval,
da z mano bi povezal se?

Utrujena sem že od let,
ti pa še fant si golobrad!
Čeprav še svež je moj izgled,
ti nimaš me resnično rad.

Samotne moje so noči,
ker ti prihajaš redkokdaj,
domov se vedno ti mudi,
nikdar ne razložiš, zakaj.

Edino, kar lahko storim,
je to, da rečem zbogom ti,
da čim hitreje se znebim
zasvojenosti te s strastmi.

Resnica grenka je pač ta,
da moram odsloviti te,
saj slej ko prej bi se razšla,
zato moj sklep zdaj trden je.

Če čutim strastni le zanos,
postopoma naj izzveni.
Že dolgo plitev me odnos
več najin ne zadovolji.

Še mnogo čudovitih let
v življenju tvojem čaka te,
veliko mladih še deklet
ti podarilo bo srce!

Vreme je krasno, imamo se špasno, fina je družba, v grmovju pa gužva!