Lep pozdrav skozi lev rokav, rokav obrni, pozdrav mi vrni.

Lepot sem se tujih dežel naužila,
jih dobro spoznala z različnih strani,
udobno res "rajžo" sem si privoščila,
bila sem povsod, kjer lepo se živi.
A vendar najlepše je biti doma,
že vračam nazaj se – vsak hip bom prišla.
Še preden povrnem se k vam iz daljav,
vam pošljem še lep iz tujine pozdrav!

Na postelji ležeče,
na tebi misleča,
te pozdravlja
ljubica ljubeča!

Prepolna plaža je čudes –
bohotno obdarjenih teles.
A žal dopust mineva mi
le v gledanju vseh teh draži.
A saj tako je najbolj prav;
ostane le še – lep pozdrav!

"Me ljubi, ne ljubi?", sem se spraševala.
Morda pa ljubezen preresno sem vzela?
Vse bolj pa spoznavala sem, da nezrela
ljubezen je tvoja! – Bila je le šala!

Veliko "prijateljic" te obiskuje –
takrat me najraje iz misli izrineš
in z njimi pogosto na tenis izgineš,
a opravičilo ti vedno je tuje.

Boleče sem pismo ti večkrat pisala,
želeč, da v pogovor iskren bi vodilo.
Se znova dogajanje je ponovilo –
kot mačka okrog vrele sva kaše plesala.

Prepričal si me, da vse strast bo zgladila,
odeja da najin bo spor poravnala.
Uspešno sem pesek v oči si metala,
saj v tvojem objemu sem vse pozabila.

A žal se je zgodbica znova začela –
spet vse prepogosto si name pozabljal,
spet moje slabosti v svoj prid si zlorabljal.
Dokončno zdaj jeza mi je prekipela!

Da ljubi ne ljubi me, vem brez marjetke.
Z grenkobo in z jezo sem slednjič spoznala,
da bisere svoje sem svinjam metala.
Zato te zapuščam – naj imajo te "cvetke"!

Ne vem, če razumel boš te vrstice,
ki v pismu ti želim jih napisati.
Ne morem več stopiti ti pred lice,
ker sem preveč se te pričela bati.

Vedenje tvoje vse bolj je nasilno –
o tem pogosto pričajo modrice,
ki v jezi mi zadajaš jih obilno
tedaj, ko nočeš slišati resnice.

Vse prepogosto jeza te prevzema,
so zanjo krivi drugi, ti nikoli!
Ne znaš lotiti mirno se problema,
tega ti zlobni Ego ne dovoli.

V razmerah stresnih je težko vzdržati,
in s strahom v srcu se ne da ljubiti,
ljubezni s silo se ne da izzvati,
zato se moral kdaj boš spremeniti.

Morda te bo življenje naučilo,
da je v ljubezni treba več dajati.
Če spet želel uporabiti boš silo,
te učilo bo, kako se obvladovati.

Morda te pismo moje bo streznilo,
saj s tabo ne želim nič več ostati.
Poslednje to naj bo opozorilo:
Ti sam boš moral človek nov postati!

To je moj zadnji SMS, ki ti ga pošiljam! Ugrabili so me vesoljci in nočem nazaj zato, ker hočejo NON-STOP sexati. Jim rečem naj ugrabijo še tebe?

Prejmi lepe pozdrave, modre in plave, če si bistre glave, pa ugani čigave.

Prav iz srca en lep pozdrav, pošiljam ti iz daljav, vedno v mislih sem s teboj, ljubi srček moj!

To je moj zadnji pozdrav, ker odhajam nazaj v moje sanje, kjer si ti eno sranje.

Prejmi lepe pozdrave, od tistega teleta, ki za tabo leta, od tiste krave, ki ne je trave.

Voda je topla, meduz pa več ni,
le v peti nam včasih jež iglo pusti.
A kaj bi tožili, saj sicer zelo
uživamo v morju – pozdravljen lepo!

Sonce, morje, voda, zrak,
dan dnevu čisto je enak.
Glavno je, da vsi smo zdravi,
pa se oglašamo s pozdravi!

Ločitev od dragih nadvse je boleča,
še bolj, če jih vežejo čustva ljubeča.
Razdalja med njimi neznosno boli,
najbolj, če ljubezen močno plameni.

Jok, solze med njimi le redki so gosti,
jim nežne bližine nikdar ni zadosti.
Po večkrat na dan telefon jim zvoni,
večer pa v intimnosti jim izzveni.

Usodno sprejela te dni sem novico,
– ah, ko vsaj za lažno bi šlo govorico–
ki pravi, da drugo videvaš te dni,
da zame ljubezni nič več v tebi ni.

Boleče srce pa mi je potrdilo,
da nekaj med nama se je spremenilo.
Ljubezni do mene ne čutiš nič več!
So ti moja čustva postala odveč?

A vendar življenje še ni vsega reklo,
čeprav se srce je boleče opeklo.
Če si se od mene zares poslovil,
povem ti še zadnjič, da drag si mi bil!

Poglavje bom najino s tem dokončala,
ko zadnji pozdrav ti bom v pismu poslala.
S teboj izgubila sem velik zaklad!
Želim, da še kdo bi te imel tako rad!

lep pozdrav,
saj veš čigav,
saj veš od kod,
pa pridna bot

Ko z dela prišel boš domov na kosilo,
pozdravil odmev te bo gluhe tišine.
Na mizi čakalo te bo sporočilo,
da najina zveza se danes prekine.

Do tebe so čustva že zdavnaj minila,
takoj tisti hip, ko si dal mi čutiti,
da ti si moj "šef", a jaz "delovna sila",
ki tebi se mora ves čas pokoriti.

Narava naj žensko za to bi vzgojila,
da moškemu bi popestrila življenje,
in še, da potomstvo bi mu podarila –
izražal pogosto si svoje mišljenje.

Da ženska je dobra le za pred pečico,
ponoči pa le za strasti potešitev,
morda za čistilko še in za perico –
to tvojih še nekaj je ugotovitev.

V primeru, da nisem bila "ubogljiva",
in če kdaj nad tabo sem se pritožila,
bila za posledice "sama sem kriva",
če se tvoja roka je hitro sprožila.

Predstavljala zate sem le kos pohištva,
robota in mehko domačo živalco.
Nikoli dojel nisi mojega bistva,
zato zdaj za vedno zapuščam to "štalco"!

Z grenkobo v srcu ti pišem to pismo,
saj niti sam sebi ne morem verjeti,
da dolgo še ni, kar želel sem umreti,
ker srčno gorje moje je nepopisno.

Verjel sem, da vso si ljubezen mi dala,
verjel, da nasmeh tvoj je meni namenjen,
da v tvoje srce vhod je drugim zaklenjen,
da svoje življenje boš z mojim zvezala.

Osupel pa že nekaj dni opazujem,
da zame pogosto zmanjkuje ti časa,
da po telefonu tuj glas se oglaša,
in vedno opravek kje čaka te nujen.

Brez upanja čakal sem v svoji samoti,
da spet vso ljubezen bi mi naklonila,
da obljubo zvestobe bi spet obnovila,
da eno postali bi najini poti.

Vse bolj mi je jasno, da ni ti več zame,
da svojo ljubezen si drugemu dala,
iz moje ljubezni se le norčevala
in mojemu srcu zadajala rane.

Boleča mi solza polzi ob očesu,
umrlo molče je srca hrepenenje.
Nekoč, vem, minilo bo moje trpljenje,
a tebi le dobro želim ob slovesu!

Pošiljam ti en pozdrav kar tako,
da bi se imel lepo,
da ti pri srcu bo toplo,
da boš vedel,
da vedno nate misli nekdo.

Odkar smo šli na dolgo pot,
bili smo z družbo vsepovsod.
V hotelu smo se nastanili,
za skupni žur se domenili.
Še čaka nekaj nas zabav,
zato kar brž – prav lep pozdrav.

Kmalu konec bo dopusta,
zadnje štejem dni avgusta.
Prej, ko od tu se bom pobrala,
še zadnji bom pozdrav poslala.

Iz sinjega morja širjav
pošiljam sončen ti pozdrav,
pošiljam ti morja opoj,
moj nese ti poljub s seboj.

Ko zjutraj zbudiš se
in dan je zaspan,
naj sonček v srčku
polepša ti dan.

Alarm že dolgo mi v glavi je pel –
da nekaj med nama ni v redu, donel.
Resnici sem se izogibala kruti,
ker nisem nikoli hotela je čuti.

Bojazen, da ti bi zapustil me kdaj,
mi sprožala v srcu boleč je zbodljaj.
A zvon kar naprej mi je v glavi pozvanjal,
da treba spregledati bo, me priganjal.

Utrujena končno od vseh sem laži!
Spoznanje, zakaj me imaš, me boli –
zato, ker usluge zastonj potrebuješ
in da na račun moj z denarjem varčuješ.

Jemlješ, kar moreš, ničesar ne vračaš,
skrb in ljubezen s sebičnostjo plačaš.
Z jedkim posmehom mi vrednost znižuješ
zato, da jo sebi umetno zvišuješ.

Ljubezni med nama že zdavnaj ni več,
zasvojenost s tabo pa nič mi ni všeč.
Da spet vero vase si bom pridobila,
dokončno od tebe se bom poslovila!

Lep pozdrav, saj veš čigav, saj veš od kot, pa priden bot!

Že dolgo tega je, kar sva se spoznala –
jaz smrklja nezrela, ti frajer s poreklom,
nališpan, ves v usnju, kot bil bi pod steklom
izložbe, da lažje bi te občudovala.

Nasedla sem tvoji omamni pojavi,
zapeljal me tvoj očarljiv je nasmešek,
ob tebi moj um se je skrčil v orešek,
ko sem se privijala k tvoji postavi.

Že kmalu prepadena sem opazila,
da nisem edina, ki jo obiskuješ,
da z mnogo dekleti okrog pohajkuješ,
a k meni se vračaš le, kadar je sila.

To kruto spoznanje me je otreznilo –
čez noč sem postala odrasla in zrela,
sklenila, da krepko se "v roke bom vzela",
in tole pošiljam ti le sporočilo:

"Fant, za katerega moraš se boriti,
in ki si moraš ga z drugimi deliti,
ni vreden ljubezni, ki ženska mu jo da,
ker v njem le praznina in hlad prisotna sta!"

Sonce, morje, pesek, zrak
in do plaže le korak.
A družba naša razigrana
ti piše sporočila slana.

V toplicah grejem si kosti,
si v vodi mišice treniram.
Preživljam dneve tja v tri dni,
crkljam se, plavam, se masiram.
Zaradi službe in ljudi
se še pod razno ne sekiram.
Bodite zdravi, srečni vsi –
pozdrave tople vsem "serviram"!

Po strehi šotora nam dež škropota,
kako zdaj prijetno bilo bi doma!
Da kmalu bi veter oblake razgnal –
s pobožnimi upi vred sprejmi pozdrav!

Iskren pozdrav, še lepši objem, še lepši poljub ko prideva skup.

Tu voda je topla, a hrana redilna,
zato se bojim, da preveč bom obilna.
Da nova obleka sploh kdaj mi bo prav,
grem plavat v morje – pa prav lep pozdrav!