Fajn se imej in v [Španiji] se veliko smej, če ti tam bo težko pa name pomisli in občutila boš kaj je pravo prijateljstvo! Vsak trenutek z mislimi bom s teboj in ne pozabi kdo pravi prijatelj je tvoj! Srečno!

Ko zjutraj zbudiš se
in dan je zaspan,
naj sonček v srčku
polepša ti dan.

Lepot sem se tujih dežel naužila,
jih dobro spoznala z različnih strani,
udobno res "rajžo" sem si privoščila,
bila sem povsod, kjer lepo se živi.
A vendar najlepše je biti doma,
že vračam nazaj se – vsak hip bom prišla.
Še preden povrnem se k vam iz daljav,
vam pošljem še lep iz tujine pozdrav!

Na kmetih preživljamo dneve dopusta,
z jedili si kmečkimi polnimo usta.
Nam žganci z ocvirki prebujajo tek,
in kislega mleka je tu na pretek.
Ob delu na polju ostal vsak bo zdrav –
s kmetije pošiljam navdušen pozdrav!

Že dolgo tega je, kar sva se spoznala –
jaz smrklja nezrela, ti frajer s poreklom,
nališpan, ves v usnju, kot bil bi pod steklom
izložbe, da lažje bi te občudovala.

Nasedla sem tvoji omamni pojavi,
zapeljal me tvoj očarljiv je nasmešek,
ob tebi moj um se je skrčil v orešek,
ko sem se privijala k tvoji postavi.

Že kmalu prepadena sem opazila,
da nisem edina, ki jo obiskuješ,
da z mnogo dekleti okrog pohajkuješ,
a k meni se vračaš le, kadar je sila.

To kruto spoznanje me je otreznilo –
čez noč sem postala odrasla in zrela,
sklenila, da krepko se "v roke bom vzela",
in tole pošiljam ti le sporočilo:

"Fant, za katerega moraš se boriti,
in ki si moraš ga z drugimi deliti,
ni vreden ljubezni, ki ženska mu jo da,
ker v njem le praznina in hlad prisotna sta!"

"Me ljubi, ne ljubi?", sem se spraševala.
Morda pa ljubezen preresno sem vzela?
Vse bolj pa spoznavala sem, da nezrela
ljubezen je tvoja! – Bila je le šala!

Veliko "prijateljic" te obiskuje –
takrat me najraje iz misli izrineš
in z njimi pogosto na tenis izgineš,
a opravičilo ti vedno je tuje.

Boleče sem pismo ti večkrat pisala,
želeč, da v pogovor iskren bi vodilo.
Se znova dogajanje je ponovilo –
kot mačka okrog vrele sva kaše plesala.

Prepričal si me, da vse strast bo zgladila,
odeja da najin bo spor poravnala.
Uspešno sem pesek v oči si metala,
saj v tvojem objemu sem vse pozabila.

A žal se je zgodbica znova začela –
spet vse prepogosto si name pozabljal,
spet moje slabosti v svoj prid si zlorabljal.
Dokončno zdaj jeza mi je prekipela!

Da ljubi ne ljubi me, vem brez marjetke.
Z grenkobo in z jezo sem slednjič spoznala,
da bisere svoje sem svinjam metala.
Zato te zapuščam – naj imajo te "cvetke"!

Na postelji ležeče,
na tebi misleča,
te pozdravlja
ljubica ljubeča!

V toplicah grejem si kosti,
si v vodi mišice treniram.
Preživljam dneve tja v tri dni,
crkljam se, plavam, se masiram.
Zaradi službe in ljudi
se še pod razno ne sekiram.
Bodite zdravi, srečni vsi –
pozdrave tople vsem "serviram"!

Prepolna plaža je čudes –
bohotno obdarjenih teles.
A žal dopust mineva mi
le v gledanju vseh teh draži.
A saj tako je najbolj prav;
ostane le še – lep pozdrav!

Prejmi lepe pozdrave, modre in plave, če si bistre glave, pa ugani čigave.

Prehrupne morske so noči,
ko glasba z vseh plesišč buči.
Začaral me je žgoč pogled,
o njem sanjarim ves razgret.
Ko konec nočnih bo zabav,
še tebi pošljem lep pozdrav.

Kmalu konec bo dopusta,
zadnje štejem dni avgusta.
Prej, ko od tu se bom pobrala,
še zadnji bom pozdrav poslala.

lep pozdrav,
saj veš čigav,
saj veš od kod,
pa pridna bot

Iskren pozdrav, še lepši objem, še lepši poljub ko prideva skup.

Vreme je krasno, imamo se špasno, fina je družba, v grmovju pa gužva!

Lep pozdrav, saj veš čigav, saj veš od kot, pa priden bot!

Vreme v teh dneh se močno je skazilo,
burja dviguje valove z morja.
Čas mi preganja privlačno berilo,
pivo s prijatelji, pizza za dva.
Še preden pa dolgčas se ta bo končal,
na kartici tej ti(vam)poslal bom pozdrav.

Že pozna je ura, ko pismo ti pišem.
Povsod je tišina, spokojna je noč.
Od daleč se sliši le pes lajajoč,
a jaz že vso noč vroče solze si brišem.

Edini, ki sem te resnično ljubila,
edini, ki vsedel si se mi v srce,
si zdaj mi povzročil neznosno gorje,
ki se dolga leta ne bom ga znebila.

Resnica še najbolj je, žal, neverjetna,
četudi nas bode naravnost v oči.
Bolj premišljujem, tem bolj se mi zdi,
da končno sem zanjo postala dovzetna.

Od žalosti ranjena moja je duša,
spoznanje, da varaš me, žge mi srce.
Želim si, da čustvo ljubezni umre,
saj vse preveč grenkega te dni okuša.

Verjamem, da čustva so tvoja zbledela,
da tvoje srce je otrpnilo v led,
da svoj si od mene odvrnil pogled,
da tvoja ljubezen je že ovenela.

Cilj nov se morda mi v prihodnosti obeta,
a tebi v ljubezni želim le uspeh!
Le ljubljena dlan naj bo v tvojih dlaneh,
le prava ljubezen naj v srcu bo ujeta!

Sonce, morje, pesek, zrak
in do plaže le korak.
A družba naša razigrana
ti piše sporočila slana.

Ločitev od dragih nadvse je boleča,
še bolj, če jih vežejo čustva ljubeča.
Razdalja med njimi neznosno boli,
najbolj, če ljubezen močno plameni.

Jok, solze med njimi le redki so gosti,
jim nežne bližine nikdar ni zadosti.
Po večkrat na dan telefon jim zvoni,
večer pa v intimnosti jim izzveni.

Usodno sprejela te dni sem novico,
– ah, ko vsaj za lažno bi šlo govorico–
ki pravi, da drugo videvaš te dni,
da zame ljubezni nič več v tebi ni.

Boleče srce pa mi je potrdilo,
da nekaj med nama se je spremenilo.
Ljubezni do mene ne čutiš nič več!
So ti moja čustva postala odveč?

A vendar življenje še ni vsega reklo,
čeprav se srce je boleče opeklo.
Če si se od mene zares poslovil,
povem ti še zadnjič, da drag si mi bil!

Poglavje bom najino s tem dokončala,
ko zadnji pozdrav ti bom v pismu poslala.
S teboj izgubila sem velik zaklad!
Želim, da še kdo bi te imel tako rad!

To je moj zadnji pozdrav, ker odhajam nazaj v moje sanje, kjer si ti eno sranje.

Prav iz srca en lep pozdrav pošiljam ti iz daljav, vednov mislih sem s teboj, ljubi srček moj.

Začelo se je, ko na trim sva hodila,
med tekom izmenjala si par besed,
kasneje še večkrat se skupaj dobila,
odhajala večkrat na kavo, obed...

Nikoli pa nisi domov me povabil,
ker raje ti k meni na obisk si prišel –
Na vse okrog sebe tedaj si pozabil,
a le do tedaj, ko se mrak je pričel.

Da mama te čaka z večerjo, si pravil,
ni všeč ji, če sama za mizo sedi.
Nasploh si kar mnogo z njo časa zapravil,
veliko preveč, kot še dobro se zdi.

Pogosto čez dan te je k meni klicala,
tožila, kako jo spet v križu boli,
da pojdi v lekarno, ti ukazovala,
in v njej za masažo ji kupi masti.

Veliko se čezme je pritoževala,
da njenega sina preveč si lastim,
da njej in le njej gre največja zahvala,
če te, nehvaležnica, sploh kdaj dobim.

Da mama pri sinu na prvem je mestu,
zapisati morala bi si za uho.
A meni vse to že smrdi po incestu,
razmerje že vajino zdi se tako.

Ker tebe si z mamo več nočem deliti,
še danes od tebe bom vzela slovo.
Če sploh se od mamice nočeš ločiti,
pa naj te ima – in še prav naj ti bo!

Ko z dela prišel boš domov na kosilo,
pozdravil odmev te bo gluhe tišine.
Na mizi čakalo te bo sporočilo,
da najina zveza se danes prekine.

Do tebe so čustva že zdavnaj minila,
takoj tisti hip, ko si dal mi čutiti,
da ti si moj "šef", a jaz "delovna sila",
ki tebi se mora ves čas pokoriti.

Narava naj žensko za to bi vzgojila,
da moškemu bi popestrila življenje,
in še, da potomstvo bi mu podarila –
izražal pogosto si svoje mišljenje.

Da ženska je dobra le za pred pečico,
ponoči pa le za strasti potešitev,
morda za čistilko še in za perico –
to tvojih še nekaj je ugotovitev.

V primeru, da nisem bila "ubogljiva",
in če kdaj nad tabo sem se pritožila,
bila za posledice "sama sem kriva",
če se tvoja roka je hitro sprožila.

Predstavljala zate sem le kos pohištva,
robota in mehko domačo živalco.
Nikoli dojel nisi mojega bistva,
zato zdaj za vedno zapuščam to "štalco"!

Pošiljam ti en pozdrav kar tako,
da bi se imel lepo,
da ti pri srcu bo toplo,
da boš vedel,
da vedno nate misli nekdo.

Tu na kmetih ni od muh,
sami mesimo si kruh.
Včeraj konje smo jahali,
danes smo se v gozd podali.
Od malin smo okrog ust;
res super tale je dopust!

Lep pozdrav skozi lev rokav, rokav obrni, pozdrav mi vrni.

če te že izgubim,
in če te pozabim,
sem jaz res tista,
ki nič vredna ni.

prosim te lepo,
ostani v mojem srcu, ti večno

Čez visoko goro, ti podam roko, te pozdravim lepo. Želim ti lep dan, kakršnega jaz imam, pogrešam te, me tudi ti, čez goro, zakliči mi.

Po strehi šotora nam dež škropota,
kako zdaj prijetno bilo bi doma!
Da kmalu bi veter oblake razgnal –
s pobožnimi upi vred sprejmi pozdrav!