Ko z dela prišel boš domov na kosilo,
pozdravil odmev te bo gluhe tišine.
Na mizi čakalo te bo sporočilo,
da najina zveza se danes prekine.

Do tebe so čustva že zdavnaj minila,
takoj tisti hip, ko si dal mi čutiti,
da ti si moj "šef", a jaz "delovna sila",
ki tebi se mora ves čas pokoriti.

Narava naj žensko za to bi vzgojila,
da moškemu bi popestrila življenje,
in še, da potomstvo bi mu podarila –
izražal pogosto si svoje mišljenje.

Da ženska je dobra le za pred pečico,
ponoči pa le za strasti potešitev,
morda za čistilko še in za perico –
to tvojih še nekaj je ugotovitev.

V primeru, da nisem bila "ubogljiva",
in če kdaj nad tabo sem se pritožila,
bila za posledice "sama sem kriva",
če se tvoja roka je hitro sprožila.

Predstavljala zate sem le kos pohištva,
robota in mehko domačo živalco.
Nikoli dojel nisi mojega bistva,
zato zdaj za vedno zapuščam to "štalco"!

Na postelji ležeče,
na tebi misleča,
te pozdravlja
ljubica ljubeča!

Prepolna plaža je čudes –
bohotno obdarjenih teles.
A žal dopust mineva mi
le v gledanju vseh teh draži.
A saj tako je najbolj prav;
ostane le še – lep pozdrav!

Narava v tem koncu je res čudovita,
čeprav v ranem jutru v meglico še skrita.
Ko sonce jo s toplimi žarki predre,
se kapljice rose v nov dan zaiskré.
Očarana z nežno svežino vonjav
pošiljam vsem vam lep gorski pozdrav!

če te že izgubim,
in če te pozabim,
sem jaz res tista,
ki nič vredna ni.

prosim te lepo,
ostani v mojem srcu, ti večno

Pred letom, ko zate srce se je vnelo,
A tvoje srce se je zame ogrelo,
Nenadoma svet je postal čudovit,
Drugačen, prelesten in rahlo odbit.

Objemov sem tvojih v nočeh si želela,
Razvneta po tvojih poljubih hlepela,
Iskala vsak dan tesen stik sem s teboj –
Nosila me reka je čustev s seboj.

A tebe morda moja čustva so odgnala,
Saj s tabo obsedena res sem postala.
Klicala sem željno te večkrat na dan,
Rotila v solzah te, da pelji me kam.

Ihtela vso noč sem, če si me ošteval,
Naj neham težiti, saj s tem se rojeval
Je v meni občutek, da zame ti ni,
A tvoja ljubezen da vse bolj bledi.

V nočeh neprespanih prišla sem do sklepa,
da strastna ljubezen je sicer res lepa,
a le, če v obeh z istim žarom gori,
sicer kot PANDORINA SKRINJA se zdi.

Pretirana strast energijo mi krade,
končati želim te nezdrave navade.
Res zame bo bolje, da se poslovim,
naprej, z novim upom, brez tebe živim!

Kmalu konec bo dopusta,
zadnje štejem dni avgusta.
Prej, ko od tu se bom pobral,
poslal še zadnji bom pozdrav.

Od daleč prihaja
do tebe pozdrav,
ki iz morskega raja
sem ti ga poslal!

Zjutraj z vreščanjem zbudi me galeb,
ko ribam v želodcu prireja pogreb.
Vse prerad ga oponašam,
morsko hrano vase vnašam.
Vem, da bom tako bolj zdrav!
Imejte se ... pa lep pozdrav!

Vreme je krasno, imamo se špasno, fina je družba, v grmovju pa gužva!

Od sonca ožgani, od piva pijani, z debelimi trebuhi, vas pozdravljajo morski lenuhi!

Prehrupne morske so noči,
ko glasba z vseh plesišč buči.
Začaral me je žgoč pogled,
o njem sanjarim ves razgret.
Ko konec nočnih bo zabav,
še tebi pošljem lep pozdrav.

Tu na kmetih ni od muh,
sami mesimo si kruh.
Včeraj konje smo jahali,
danes smo se v gozd podali.
Od malin smo okrog ust;
res super tale je dopust!

Že dolgo tega je, kar sva se spoznala –
jaz smrklja nezrela, ti frajer s poreklom,
nališpan, ves v usnju, kot bil bi pod steklom
izložbe, da lažje bi te občudovala.

Nasedla sem tvoji omamni pojavi,
zapeljal me tvoj očarljiv je nasmešek,
ob tebi moj um se je skrčil v orešek,
ko sem se privijala k tvoji postavi.

Že kmalu prepadena sem opazila,
da nisem edina, ki jo obiskuješ,
da z mnogo dekleti okrog pohajkuješ,
a k meni se vračaš le, kadar je sila.

To kruto spoznanje me je otreznilo –
čez noč sem postala odrasla in zrela,
sklenila, da krepko se "v roke bom vzela",
in tole pošiljam ti le sporočilo:

"Fant, za katerega moraš se boriti,
in ki si moraš ga z drugimi deliti,
ni vreden ljubezni, ki ženska mu jo da,
ker v njem le praznina in hlad prisotna sta!"

Moč ljubezni je velika,
če zvesta in iskrena je,
druga pa se kaže slika,
ko le za kratkočasje gre.

Ali si kdaj se spraševal,
kaj k meni privlačuje te?
Si kdaj namen obžaloval,
da z mano bi povezal se?

Utrujena sem že od let,
ti pa še fant si golobrad!
Čeprav še svež je moj izgled,
ti nimaš me resnično rad.

Samotne moje so noči,
ker ti prihajaš redkokdaj,
domov se vedno ti mudi,
nikdar ne razložiš, zakaj.

Edino, kar lahko storim,
je to, da rečem zbogom ti,
da čim hitreje se znebim
zasvojenosti te s strastmi.

Resnica grenka je pač ta,
da moram odsloviti te,
saj slej ko prej bi se razšla,
zato moj sklep zdaj trden je.

Če čutim strastni le zanos,
postopoma naj izzveni.
Že dolgo plitev me odnos
več najin ne zadovolji.

Še mnogo čudovitih let
v življenju tvojem čaka te,
veliko mladih še deklet
ti podarilo bo srce!

Iz sinjega morja širjav
pošiljam sončen ti pozdrav,
pošiljam ti morja opoj,
moj nese ti poljub s seboj.

Z grenkobo v srcu ti pišem to pismo,
saj niti sam sebi ne morem verjeti,
da dolgo še ni, kar želel sem umreti,
ker srčno gorje moje je nepopisno.

Verjel sem, da vso si ljubezen mi dala,
verjel, da nasmeh tvoj je meni namenjen,
da v tvoje srce vhod je drugim zaklenjen,
da svoje življenje boš z mojim zvezala.

Osupel pa že nekaj dni opazujem,
da zame pogosto zmanjkuje ti časa,
da po telefonu tuj glas se oglaša,
in vedno opravek kje čaka te nujen.

Brez upanja čakal sem v svoji samoti,
da spet vso ljubezen bi mi naklonila,
da obljubo zvestobe bi spet obnovila,
da eno postali bi najini poti.

Vse bolj mi je jasno, da ni ti več zame,
da svojo ljubezen si drugemu dala,
iz moje ljubezni se le norčevala
in mojemu srcu zadajala rane.

Boleča mi solza polzi ob očesu,
umrlo molče je srca hrepenenje.
Nekoč, vem, minilo bo moje trpljenje,
a tebi le dobro želim ob slovesu!

Ko zjutraj zbudiš se
in dan je zaspan,
naj sonček v srčku
polepša ti dan.

Zgodilo se je, kar je moralo priti –
ljubezen do tebe je v zrak izpuhtela,
a moje srce je že druga prevzela,
zato zdaj od tebe želim se ločiti.

Preveč si z ljubeznijo mi zatežila,
preveč si mi prostega časa jemala,
prevečkrat si mi ljubosumnost kazala,
ko z mobijem mojim potem si sledila!

Ljubezen do tebe zdaj v meni umira –
ječeče rotenje me tvoje ne gane,
uničeno čustvo srca več ne zgane,
bližina pa tvoja me le še "živcira".

Adijo je vse, kar lahko ti napišem –
resnico povedal sem vso ti iskreno.
A vendar verjemi, da ni mi vseeno,
ko si iz spomina poglavje to brišem!

Odšel bom po poti, ki se mi odpira,
a tebi želim, da spet mir te obišče,
da nova ljubezen čim prej te poišče,
saj to za oba bo najboljša izbira!

Lep pozdrav skozi lev rokav, rokav obrni, pozdrav mi vrni.

Fajn se imej in v [Španiji] se veliko smej, če ti tam bo težko pa name pomisli in občutila boš kaj je pravo prijateljstvo! Vsak trenutek z mislimi bom s teboj in ne pozabi kdo pravi prijatelj je tvoj! Srečno!

Sonce, morje, voda, zrak,
dan dnevu čisto je enak.
Glavno je, da vsi smo zdravi,
pa se oglašamo s pozdravi!

V toplicah grejem si kosti,
si v vodi mišice treniram.
Preživljam dneve tja v tri dni,
crkljam se, plavam, se masiram.
Zaradi službe in ljudi
se še pod razno ne sekiram.
Bodite zdravi, srečni vsi –
pozdrave tople vsem "serviram"!

lep pozdrav,
saj veš čigav,
saj veš od kod,
pa pridna bot

Nikoli od žene ne boš se odlepil,
to zdaj mi je jasno, kot jasen je dan.
Prevečkrat z obljubami si me zaslepil –
zdaj vem, da vsak tvoj bil je stavek zlagan.

Da žena že dolgo te več ne razume,
da v postelji vedno je hladna kot led,
da najbrž te vara, razlagaš mi sume,
in da v gospodinjstvu ji vlada nered.

Že zdavnaj bi se za ločitev odločil,
a kaj, ko za otroke preveč te skrbi,
zelo bi trpeli, če zdaj bi se ločil...
Do vrha naložil si mi vseh laži!!!

Bolj ko premišljujem, bolj se mi dozdeva,
da svoje družine zapustil ne boš!
Za takle podvig prevelika si šleva –
to storil iskren in pogumen bi mož.

Zato kar uživaj lagodno življenje,
in z drugo naivko izživljaj si strast.
Morda izučilo te kdaj bo trpljenje,
ko s svojim ravnanjem izzval boš propast!

Na kmetih preživljamo dneve dopusta,
z jedili si kmečkimi polnimo usta.
Nam žganci z ocvirki prebujajo tek,
in kislega mleka je tu na pretek.
Ob delu na polju ostal vsak bo zdrav –
s kmetije pošiljam navdušen pozdrav!

To je moj zadnji pozdrav, ker odhajam nazaj v moje sanje, kjer si ti eno sranje.

Tolažbe želim si, ko mislim na té,
Edinega, ki mi prevzel je srcé.
Borim se s solzami, borim se z nočjo
In svoje rotim srce, naj mirno bo.

Minilo že mnogo tesnobnih je dni,
Odkar še poslednjič objel si me ti.
Jokalo mi v nemi je stiski srce,
Naznanjajoč, da izgubila sem te.

Alarm mi v duši je rezko zvonil,
Jeklen zvok njegov me do dna je zmrazil.
Dih mi je zastajal, ko odhajal si stran,
Rekoč, da vse moje so solze zaman.

Adijo za vedno, če res to želiš.
Življenje na rane bo dalo obliž.
Jasnina ves čas naj nebo ti modrí,
In ves čas usoda naj se ti smeji!

Tu voda je topla, a hrana redilna,
zato se bojim, da preveč bom obilna.
Da nova obleka sploh kdaj mi bo prav,
grem plavat v morje – pa prav lep pozdrav!

Počitnice z bokov so vzele mi salo,
ki se mi čez zimo na njih je nabralo.
Uživam! Če sonce vse dni bo sijalo,
se bo še kaj barve na koži nabralo.
Na koncu pa zate in žlahto ostalo,
bo moje pero še pozdrav naškripalo!