Prva ljubezen se v pesek zapiše, veter popiha, črke izbriše.

Ljubezen je kot ptica, kot angel je z neba, ljubezen je kot čudež, kot želja brez meja.

Največja napaka ki sme jo kdaj naredila je ta, da sem se vate zaljubila.

Le kaj naj ti rečem, le kaj naj storim, le tebe jaz ljubim, le zate živim!

Lepa je Francija, še lepši Pariz, a za mlade najlepši francoski je KISS!

Premalo si mi dal, da bi te ljubila, a preveč, da bi te pozabila!

Ob tebi sem spoznala kaj pomeni imeti rad, ob tebi sem spoznala, da resnično ljubiš le enkrat.

Morda spreletel te bo nežen drget,
ko se te dotaknil moj vroč bo pogled!

O tebi sanjarim vse dni in noči –
če kje te zagledam, srce mi drhti.

Ljubezen, ki čutim jo v srcu, boli,
ker stran se obračajo tvoje oči.

Ko sanjam o tebi, srce poje mi,
saj vem, da za vedno ob meni boš ti.

Čeprav so se najina pota razšla,
te čuvam v najglobjem kotičku srca!

Pogled tvoj mi v srcu je ogenj prižgal –
morda Valentin ogenj tvoj mi bo dal!?

Iz dneva v dan bolj mi prevzemaš srce,
saj s tabo močno že izpolnjeno je!

Ko v svoji nesreči iskal sem pozabo,
nalival kot goba se vse do noči,
obupan razmišljal, kaj sam naj bi s sabo –
kot blisk me zadel je žar tvojih oči.

Sem res v njih zaslutil sočutja lesket?
Si le iz usmiljenja me ogovorila?,
sem se spraševal, ko tvoj topli pogled
zadel je ob dušo, da se je vzdramila.

Pobožala nežno si me po dlaneh,
vpodbudne besede si mi govorila.
Osupel spoznal sem po tvojih očeh,
da rada ljubezen bi mi podarila.

Zavrgel sem vso alkoholno omamo,
vesel, da prav ti me pijače rešuješ; –
in kadar nasloniš mi glavo na ramo,
neskončno sem blažen, ker me osrečuješ.

Ne vprašaj nikdar me, zakaj ljubim te,
ker pravi odgovor pozna le srce!

Poznala sem te – bil si fant temnolas,
a jaz mlada frklja, vsa polna življenja.
Pošiljal nasmehe si mi ves ta čas,
pogledi so polni bili hrepenenja.

Takrat že drugam me je vleklo srce –
poglede, nasmehe sem tvoje prezrla.
Življenje že kmalu odvedlo me je
tja, kjer svoja vrata sem sreče odprla.

A sreča ni tisto, kar sprva se zdi,
to skozi trpljenje sem kmalu spoznala,
in še, ko spet zrla sem v tvoje oči,
da vsa dolga leta sem se goljufala.

Sprejel brez vprašanja si me v svoj objem,
saj tebe je tudi življenje kalilo.
Ljubezen, toplino spet našla sem v njem,
se spet hrepenenje je v meni zbudilo.

V jeseni življenja ljubezen je dar,
če res iz srca jo nekomu daruješ.
Nikdar te ljubezni ne ugasne naj žar,
saj ti vsak dan znova me z njo osrečuješ!

Ljubezen je najina malo drugačna –
jaz moški, ti moški – a komu to mar!?
Je najina res odločitev napačna,
da bova postala ljubezenski par?

Je čustvo ljubezni zakoncem le dano?
So čustva stvar duše, so le stvar teles?
Področje ljubezni je neraziskano –
Je strast? Je to čustvo? Morda nekaj vmes?

Uživanje v strasti nam je prirojeno,
zakaj naj izrodek bila bi midva?
Sva moška, sva ženski – to res je vseeno!
Le čustvo vso vrednost odnosu doda!

Bi morala zveze se te sramovati?
Zakaj le, če ljubiva se iz srca!?
Ljubezni vseh vrst treba je spoštovati,
ker vsaka iz božjega izvira duha!

Adonis si moj, jaz pa sem Afrodita.
Je važno, kdo vodstvo si v zvezi lasti?
Sva kot dva plamenčka, ki skupaj gorita –
vem le, da zares osrečuješ me ti!

Življenje je kratko, v njem malo je dni,
ko res si bil ljubljen, ko res ljubil si!

Edino, kar res obožujem, si ti –
le zate mi v srcu ljubezen gori!

Naj čustvo ljubezni ne mine nikdar –
postaniva večno zaljubljeni par!

Ljubezen med nama je kakor dragulj,
a nežna, ranljiva je bolj kot metulj!

Kar nekaj let dlje sem na svetu kot ti,
in vedno več las mi na glavi sivi.
Po letih lahko bi ti mama bila,
zato kar ne morem dojeti tega,

da mene ljubiti si najbolj želiš,
da željno po meni ves čas hrepeniš,
da storil bi vse, da ljubila bi te,
da rad bi podaril mi svoje srce.

Priznam, da mi vztrajnost tvoja je všeč,
da tvoje izjave mi niso odveč.
Čeprav te še sama ljubiti želim,
obenem te želje se v sebi bojim.

Življenje je kratko, v njem malo je dni,
ko res si bil ljubljen, ko res ljubil si.
A vsaka ljubezen je vredna tega,
da njene sokove izpiješ do dna,

četudi je kratka in v srcu boli,
četudi boleče prekinja noči,
četudi prehitro ugasne njen žar,
je bolje, kot da bi ne ljubil nikdar!

Zato se odločam, da tvegala bom
in si skupaj s tabo ustvarila dom.
Čeprav negotovost me muči nadvse,
vseeno priznam, da osrečil si me.

ÄŒe se ohladilo je tvoje srce,
morda Valentin znova plamen prižge!

Najbolj dragocen ti si zame zaklad,
ob tebi spet sončno doživljam pomlad!

Ko ljubim, ves svet se prelesten mi zdi –
če ti me ne ljubiš, pa vse potemni!

Resnična ljubezen nikdar ne boli –
to vem, ker zares osrečuješ me ti!

Ljubezen je najina malo drugačna –
jaz ženska, ti ženska – a komu to mar!?
Je najina res odločitev napačna,
da bova postali ljubezenski par?

Je čustvo ljubezni zakoncem le dano?
So čustva stvar duše, so le stvar teles?
Področje ljubezni je neraziskano –
Je strast? Je to čustvo? Morda nekaj vmes?

Uživanje v strasti nam je prirojeno,
zakaj naj izrodek bili bi midve?
Sva ženski, sva moška – to res je vseeno,
če čustvo iskreno iz naju privre.

Bi morali zveze se te sramovati?
Zakaj le, če ljubiva se iz srca!?
Ljubezni vseh vrst treba je spoštovati,
ker vsaka iz božjega izvira duha!

Adonis si moj, jaz pa sem Afrodita.
Je važno, kdo vodstvo si v zvezi lasti?
Sva kot dva plamenčka, ki skupaj gorita!
Vem le, da zares osrečuješ me ti!

Nikdar čustva najina naj ne zblede,
nikdar tok ljubezni naj se ne zapre!

Ljubezen ne vpraša za starost in spol –
za vse, ki iskreni so, jo je dovolj!