Te dni je minilo že petdeset let,
kar, ženin, utrgal prežlahten si cvet.
Odkar sta pred Stvarnikom zakon sklenila,
ljubezen do zdaj vaju ni zapustila.

Moči vse v zakonu od sebe sta dala,
saj skupno življenje vse prej je kot šala.
Za svoje otroke lep dom sta zgradila,
ljubezen sta starševsko jim podarila.

Spoštljivo sta vedno drug z drugim ravnala,
drug drugemu toplo ljubezen dajala.
In vse, kar sta v svoje otroke vložila,
z ljubeznijo vnučkov nazaj sta dobila.

Zdaj v zvezo ponovno si sklenita roki,
da jo obnovita na zlati poroki!
Naj Bog vama pošlje na pot blagoslov,
za vedno naj z vama pečat bo njegov!

Drug drugemu prvo ljubezen sta dala
pred mnogimi leti, ko sta se spoznala.
Ko v vajinih srcih se ogenj je vnel,
z vsakim dnem novim je bolj plamenel.

Poletna vročina je že popustila,
a vajina čustva se niso ohladila.
Ljubezen še z žarom močnejšim gori,
ognjišča si varnega ves čas želi.

Še zadnje avgust vama dal bo darilo,
ko sonce nevestin bo šopek zlatilo.
Z njim vama poslal bo na pot še obet,
da sreča bo trajala še mnogo let.

Ko bosta drug drugemu dahnila DA,
ko izmenjala bosta si prstana dva,
in si obljubila zvestobo srca,
vse vajine bližnje bo radost obšla.

Vso srečo na vajini poti želimo –
naj vaju ljubezen ogreva vso zimo!
Nikoli njen vir naj se ne izsuši,
naj vsak jubilej ji nov žar podeli!

Nečaki pa vajini v en glas želijo,
da v igro prijateljčke nove dobijo.
Zato vama kličejo, da se mudi –
ljubezen naj brž vama sad obrodi!