Pred petimi leti si roko mi dala,
se z mano, v bolezni in zdravju, zvezala.
Žar sreče iskril se je v tvojih očeh,,
in tvoja je lica ožarjal nasmeh.

Kot v sanjah po poti sva skupni hodila,
ko skupno bodočnost sva zase gradila.
Premagala skupaj sva mnogo težav,
želeč, da zdrav najin bi zakon ostal.

Edina ljubezen si zame postala –
rad gledal sem te, ko ob meni si spala.
Objem najin tesen, ljubeč, strasten, vroč,
velikokrat ni se prekinil vso noč.

Celota je najina zveza postala,
midva pa še nov sva ji delček dodala,
ko nama potomstvo se je rodilo
in najino zvezo še utrdilo.

Še mnogo je srečnih obletnic pred nama,
še družila naju strasti bo omama.
Četudi obletnic bo petkrat deset,
še izpolnjen naprej bo ljubezni obet!

Že bliža se vajin najsrečnejši dan,
ki z blaženo radostjo ves bo pretkan.
Ko bosta v obljubo si roki podala,
se svatom v očeh solza bo lesketala.

Teh srečnih trenutkov se vsak veseli,
ki z vama v sorodstveni zvezi živi.
A želja, da svoj si ustvarita svet,
naj vaju usmerja veliko še let!

Da sreča med vama nikdar ne zbledi,
si vsaka od vajinih mam le želi.
A ko spet se vračala bosta domov,
očetov obeh z vama bo blagoslov.

Vsak dan le ljubezen naj vaju budi,
le nežne in sladke naj bodo noči!
Naj sad noči vajinih brž se rodi,
iz zibke njegov naj se jok oglasi!