Verz: Bil je dan kot vsaki drugi in mislila sem ,da se ne bo nič zgodilo, a takrat je kot da bi sonce najmočneje posijalo se zgodilo, v moje življenje si stopil ti, videla sem te in te nisem mogla pozabiti, tvoj lepi nasmeh, tvoje oči v katerih sem se izgubila. Sprašujem se, če je to bila res sreča da sem te videla? Kajti ti zame ne veš, ti ne veš, da ni dneva ko ne mislim nate in ni noči ko mi solze po licu ne polzijo zate. Vsako noč čutim tvoj objem tudi če ga nikoli nebom dobila, vsaki dan slišim tvoj glas, pa tudi če te ni ob meni, vsakič ko pogledam v nebo te vidim, tudi če si daleč stran. Sem se res zaljubila v nekoga, katerega sploh ne poznam? Ne…ne poznam te…a ko sem pogledala v tvoje oči mi je bilo za vse, kar se dogaja okrog mene vseeno, kot da bi bila nevidna, takrat sem bila ena od veliko zvezdic na nebu, nekatere so bile večje in bolj svetle, zato ti neupam nič rečti , ker me je strah da bo mojo upanje izginilo ko bi mi rekel »pusti me« a mogoče pa si ti en od tistih redkih, ki se z menoj ne mislijo samo igrati…a nimam toliko poguma, strah me ni teme, niti samote, strah me je samo če bi bilo moje upanje za manj, da bi te nekoč ob meni čutila in ko se bi spustila, da bi me ti ujel…samo enkrat si želim od tebe besede »ljubem te« takrat mi bo vseeno če se naslednjo jutro več ne zbudim. A zakaj moram v sebi nositi to bolečino?...Hočem ti na svoj način, brez besed povedati, da samo tebe hočem, a zakaj začutim takrat, da te ne bom znova videla? Želim si samo moje skrbi s teboj deliti a besed zato nimam…vse kar mi bi rekel bi ti verjela, če tudi bi bile same laži, a nato se zbudim in naslednjo noč sanjam da sem ob tebi in morda samo za trenutek me čutiš tudi ti. Matic...vse si mi...