Verz: Spet ti lažem. Spet srcu drugačne ukaze kažem. Naj drugače ti govori, drugače od realnosti. Naj vsega ti ne pove, naj nekaj zase obdrži, naj te ne prizadene, naj odvrže slabe misli. Lažem ti, da dobro sem, lažem ti, da lepo mi je. Vem pa, da vse je le zlagana igra, ki ji jaz citiram drugačna pravila. Nasmeh zlagan, dobra volja zaman, tega ne opaziš, le za njo se ves čas plaziš. Prijatelja zapustil, ker tako je ona želela, me stran odrinil, da ona je mirno vest imela. Me komaj še opaziš, me komaj še pozdraviš. Do kdaj bo vse to trajalo? Do kdaj bo vse to med mano in njo nihalo? Jo imaš res rad? Bi zanjo res šel na konec mavrice in izkopal zaklad? Če si srečen ti, sem srečna jaz, a vseeno, čeprav sva bila prijatelja, se zaradi nje še ni treba gledati kot dva neznanca. Pogovor na štiri oči, samo jaz in ti. Takšen kot bi si ga jaz želela, takšnega, ki ga že dolgo nisva imela. Takšen, ki je bil sproščen, ko sedela sva na klopci, ko bila sva čisto sama, ko imela sem občutek, da nekoč bo nekaj še med nama. A očitno sem motila se, brez veze gledati zdaj na preteklost je. Skupaj »for ever« mislita da bosta, a to je le beseda, ki vsakega najstnika v ljubezni zamota. Si zmeraj mi govoril, da našla nekoga si bom, ki znal me bo nasmejati, mi lepih besed na srce posejati. A nisi pa vedel, da ta oseba si ti, da ves čas, odkar te poznam, moje srce po tebi hrepeni. Ti bom vedno hvaležna, da ob meni si bil, ko potrebovala sem te, me tolažil si, ko imela sem hude trenutke. ... in hvaležna sem ti, da obstajaš, pa čeprav ne zame.