Verz: petnajst let nazaj... je bilo običajno jutro. oči me je peljal v vrtec, nato pa sam odšel na neko vajo z ostalimi reševalci. "mami te bo prišla iskat, jaz pa pridem zvečer" v slovo me je še poljubil in že sem hitela v igralnico. mama je res prišla pome, a na obrazu ji je pisalo, da nekaj ni vredu. nato je vzgojiteljici še povedala, da me nekaj dni najbrž ne bo v vrtec. ko sva prišli domov, je bil tam gospod, ki ga nisem videla prvič, bil je eden od očkovih prijatelev. mami me je dvignila v naročje in po lcih so ji začele polziti solze. očka ne bo nazaj. nekaj se je zgodilo, nesreča...in... očka se ne bo mogel več vrniti. takrat sama še nisem prav dobro vedela zakaj se gre a kmalu mi je postalo jasno da se moj oči ne bo več vrnil domov. postalo mi je jasno da ne bo več tistih veselih potepanj po hribih in da me očka ne bo nikoli več peljal v vrtec..., da me ne bo peljal prvič v šolo... vsako leto hodimo z mamo in družino nazaj na kraj nesreče. prižgemo svečko in pomislimo na očita. na to kako bi bilo če bi tisti dan ostal doma. pomislim na to kako bi bilo če bi bil z mano. da bi še vedno hodila skupaj v hribe... kako bi bilo... bilo bi lažje. v osnovni šoli, srednji. vsi me še vedno sprašujejo kako pa da nimaš očka. nimam ga več ker je bil vedno pripravljen pomagati drugim, če so pomoč potrebovali. valeta, maturanski ples... vse je šlo mimo brez očka. bili so in še vedno so spomini in z njimi nekako preživljamo iz dneva v dan. marsi kdo, si želi, da bi se očka rešil vsaj za kak dan, jaz pa bi danes dala vse, da bi ga lahko objela in mu rekla: očka imam te rada. a tega ne bom mogla storiti nikoli več v življenju. želim si, da bi šla lahko še enkrat skupaj na triglav, da bi skupaj hodila smučati, in, da bi skupaj prehodila vse možne hribčke in dolinice. gledam prijatelje... brez nekaterih res ne bi preživela tistih prvih let pa tudi kasneje. hvala mami, da me je vedrila in sva lahko skupaj prestali to preizkušnjo... težko je razumeti, kako je težko. kako težko se je spominjati tistih lepih trenutkov z njim, kako težko se je zavedati, da ti sam ne boš nikoli mogel otrokom povedati kako lepo je na prvi šolski dan, saj je bil zame nočna mora. ostal bo v spominu... najlepšem spominu, na slikah in v moji glavi.....