Verzi za vse priložnosti!

Išči po bazi verzov:

Vpiši svoj email ter pridi do najlepših verzov vsak teden!


Strinjam se s pogoji uporabe.

Verzi za valentinovo

Rada bi ti povedala le to da te ljubim močno, čeprav zatrjujem ti, da ne zanimaš me ti! a v bistvu lažem ti v oči, da moje srce za tebe ne gori. Oprosti honey, če povedala bi ti, bi uničila najino prijateljstvo vse do konca dni. Raje ti drugo imej, z njo se smej, kajti med nama je velko ovir Zato ne morema priti na tir. čeprav v srcu stiska me mpčno, ker moje srce te izgubilo bo, ti se boš z njo veselil, mene pa totalno psihično ubil. Ljubim te tega povedala ti ne bom raje samo frendica ti bom ne pozabi me lepo se imej, velko se smej, jaz na daleč opazovala te bom kako z drugo poljubljal se boš, žalostna obstala bom kajti nikoli te pozabila ne bom!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 865 glasov | Od: Neznan |
Bila sem zvesta si vse dni, a varal si me ti. Jaz ljubila sem te iz globine srca, ti pa si me prizadel do dna!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 616 glasov | Od: Neznan |
Brez tebe na svetu ne morem živeti, ljubim te, zato želim te imeti.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 357 glasov | Od: Neznan |
Kadar misliš da si sam, da ne čaka te nihče, vedi motiš se! Kadar žalost te mori, solza pride ti v oči, kadar vidiš le temo, vedi s tabo moje misli so!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 288 glasov | Od: Neznan |
slovensko:ljubim te hrvaško:volim te srbsko:volim te angleško:i lowe you češko:miluji te francosko:je t'aime havajsko:aloha j'a auoe grško:s'agapo italjansko:ti amo nemško:ich libe dich makedonsko:sakam te špansko:te guiero te portugalsko:amo te latinsko:te amo mandarinsko:wo alni ukrajinsko:je tebe bokraju poljsko:kocham cie romunsko:te ador
Pošlji verz | Glasuj za verz | 282 glasov | Od: Neznan |
Ali vidiš to listje na drevju? Tolikokrat si mi rekel, da me ljubiš. Ali vidiš te zvezde na nebu? Tolikokrat sem ti rekla, da te ljubim. Ampak najbolj žalostno je, ko spoznaš, da listje odpade, zvezde pa ostanejo.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 238 glasov | Od: Neznan |
Če bi me danes zjutraj veter vprašal, kaj si najbolj želim, bi ga prosila le eno: naj te zame poišče, te nežno objame in te za vedno ponese v moj objem.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 209 glasov | Od: Neznan |
Če izbrišeš tale SMS, pomeni, da me ljubiš, če ga obdržiš pomeni, da si me želis, če ga ignoriraš, me enostavno obožuješ!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 201 glasov | Od: Neznan |
Sklonila sem se in položila prižgano svečo na grob. Pogled mi je zdrsnil po kamnu, kjer je bilo z zlatimi črkami izpisano njegovo ime. Poleg imena je bila letnica rojstva in smrti. Vsakič, ko obiščem njegov grob, se mi zdi kot, da je minilo le nekaj mesecev od dneva, ko sem ga spoznala in le letnica me opomni, da so minila že leta. Letos bo že dvanajsto leto, kar ga ni. Vse se je začelo nekje konec osmega razreda. Z mojo najboljšo prijateljico sva prišle iz sivine šole na prelep pomladanski dan. Bližal se je konec šolskega leta, kar je pomenilo začetek počitnic, po počitnicah pa odhod v srednjo šolo, kar sva obe smatrali za vstop v svet odraslih. Obe sva se vpisali v isto šolo tako, da sva začetek novega šolskega leta pričakovali še bolj nestrpno. Večkrat sva sedele skupaj in se pogovarjale o tem, kako bo in kaj naju vse čaka v prihodnjih letih. Pogovor je vedno nanesel tudi na najine simpatije. Mateja je že dolgo pogledovala za najinim sošolcem, kar sploh ni bila večja skrivnost, saj je za to vedel že cel razred. Sama sem imela kar nekaj simpatij, a prave zaljubljenosti še nisem poznala. Tistega dne sem stopila iz šole in za trenutek nisem videla ničesar, ker me je sonce popolnoma zaslepilo. Mežikajoče sem se privajala na močno svetlobo in se pri tem skoraj spotaknila ob svojega sošolca, ki je stal pri vratih in se z nekom pogovarjal. Hotela sem mu nekaj reči, a me je pogled na njegovega sogovornika za trenutek popolnoma ohromil. Kar nekaj časa sem nepremično zrla v njega in najbrž bi še dlje, če me nebi Mateja zgrabila za rokav in dobesedno odvlekla stran. "Kaj ti pa je?" "K..kdo je to?" "Kdo?" "Ta tip, ki govori z Robijem?" "Ne vem. Zakaj?" "Kako misliš zakaj? A si slepa? Full je dober!" Mateja je skomignila z rameni. Imele sva, hvala bogu, popolnoma različen okus za fante. Nikoli nama niso bili všeč isti in najbrž sva ostale tako dobre prijateljice tudi zaradi tega. Po naravi nisem ravno sramežljiva, a za to, da sem izvedela njegovo ime, sem rabila kar cel teden. Toliko časa je namreč trajalo, da sem si izmislila strategijo, kako naj izvem vse potrebne informacije od svojega sošolca, brez da bi ta ugotovil, da mi je njegov prijatelj všeč. Ja, ko smo bili mlajši, smo si znali zelo zakomplicirati življenje. Nekako mi je uspelo, vsaj kar se tiče pridobivanja informacij, da mi je všeč pa se mi je bržkone bralo že na čelu. Od takrat se je ime Andrej z različnimi pisavami pojavljalo po vseh mojih zvezkih. Vsak dan sem nestrpno čakala, da se je končal pouk, saj je imel navado, da je prišel po mojega sošolca in tako sem imela priložnost, da sem ga videla skoraj vsak dan. Bilo je skoraj nemogoče pričakovati, da Andrej ne bi izvedel zame, saj sem Robiju s svojimi nenehnimi vprašanji zagotovo že presedala. Tudi Mateji se ni godilo nič bolje, saj se kar naenkrat nisem znala pogovarjati skoraj o ničemer drugem kot o njegovih očeh, slučajnih pogledih, obnašanju, laseh… Ure in ure sva preživele na mestih, kjer bi ga lahko srečali. Imel je srebrnega avtomatika, katerega zvok bi prepoznala med tisočimi. Velikokrat sem ob tem zvoku tekla k oknu, da sem ga lahko vsaj za hip videla. To so bili dnevi, ki so bili dobri, če sem ga videla in slabi, če ga ni bilo. Nikoli ne bom pozabila tistega dne, ko me je prvič pozdravil. Z Matejo sva se vračali s trgovine oboroženi s sladoledom, saj je bilo že precej vroče. Napotili sva se k njej domov in pred blokom mi je zastal korak. Tam je bil namreč parkiran njegov avtomatik. Najbrž mi ni potrebno poudarjati, da bi ga prepoznala iz vseh zornih kotov pa tudi, če bi bil oddaljen več kot kilometer. "Kaj pa on dela tukaj?" Mateja je skomignila z rameni. "Kaj bi naredila, če bi zdaj prišel ven?" "Dala bi mu pol lučke!" sem bila pogumna in pri tem sva obe padle v smeh. "Ja, ja me prav zanima!" V tistem trenutku je Andrej stopil skozi vrata bloka. Kdor je bil že zaljubljen najbrž ve, kaj vse sem tiste trenutke preživljala. Od kepe v želodcu, cmoka v grlu, do tresočih rok in potenja. Andrej me je pogledal, se mi nasmehnil in vse to pospremil še z glasnim "živjo". Moja prirojena samozavest je bila v tistem trenutku nekje drugje. Zardela sem do lasnih konic, izmomljala nekaj podobnega pozdravu in jadrno izginila za odrešujočimi vrati bloka. Mateja mi je komaj sledila. To moje "samozavestno" ravnanje je še nekaj časa pri moji prijateljici povzročalo napade smeha. Minevali so dnevi in končno so se začele počitnice. Še sama ne vem več kako se je vse skupaj odvijalo, spominjam pa se, da sem s pomočjo mojega sošolca med počitnicami začela zahajati v tisto družbo. Vsak dan sem komaj čakala, da smo se dobili "pred blokom". To je bila izrazito fantovska družba in še zdaj ne vem točno, zakaj so se odločili, da me sprejmejo medse. Mateja je seveda vedno prišla z mano. Temu krogu so se kmalu pridružile še dve moje sošolke tako, da je do sredine poletja to bila že precej mešana družba. Kljub temu, da je minilo že toliko let, se še vedno živo spominja mojega prvega stavka ali bolje rečeno vprašanja, ki sem ga zastavila Andreju. Do takrat sem direktno njemu izustila le kak pozdrav. Vprašala sem ga, koliko časa živijo psi. Bil je namreč lastnik prekrasnega nemškega ovčarja. To je izzvalo ogromno smeha pri vseh prisotnih, ki niso preslišali mojega jecljajočega vprašanja. Andrej se je trudil, da bi ostal resen in mi je kar se da z resnim glasom odgovoril. Še dneve sem premlevala njegove besede, pa zven in barvo njih in v tem poskušala najti kaj, kar bi mi povedalo kaj si misli o meni. Tiste dni je bil zame življenjsko pomemben vsak njegov pogled, ki je bil poslan v mojo smer in mislim, da sem jih celo štela. V tem času se je ˝zgodila˝ tudi moja prva ˝žurka˝. Dobili smo se pri prijatelju doma. Nikoli še nisem spila več kot kak kozarec piva in zato mi je ponujena pijača kmalu stopila v glavo. Seveda pa po svoji stari navadi, nisem vedela kdaj moram nehati tako, da sem bila do ure, ko bi morala oditi domov, že pošteno pijana. Z vsem pogumom, ki je bil v glavnem sestavljen iz alkohola, sem prosila Andreja, da me odpelje domov. Takoj je privolil, a sva kmalu ugotovila, da je dostop do njegovega motorja nemogoč, saj ga je kolega zaklenil v garažo, njega in s tem ključev pa ni bilo nikjer. Strašansko razočaranje se mi je najbrž poznalo na obrazu, ker je Andrej že naslednji trenutek predlagal, da me pospremi, saj do mojega bloka sploh ni bilo tako daleč. Spominjam se, da sem se poskušala vesti kar se da normalno, a se bojim, da mi to ni najbolje uspevalo, saj je alkohol motil predvsem moje motorične sposobnosti. Andreja pa to ni preveč motilo. Objel me je preko ramen in počasi sva se odpravila proti domu. Ne vem o čem sva govorila, saj sem ves čas mislila smo na to, da je z mano, sam z mano. Mirno lahko rečem, da so bili to eni izmed najlepših trenutkov moje mladosti. Prekmalu sva prispela do bloka. Za trenutek sem se ustavila, misleč, da se bo poslovil. A se ni. "Te bom pospremil do vrat, do bom ˝zihr˝, da si prišla varno domov!" Človek bi mislil, da bom lebdela, a sem se že pri prvi stopnici spotaknila, kar je Andrej pospremil z smehom. Ko sva premagala prvo nadstropje, me je nenadoma močno objel in poljubil. Bil je najlepši prvi poljub na tem svetu. Potem me je pospremil do vrat mi jih pomagal odkleniti. Še pomahal je in odšel. Kar se je potem zgodilo doma je čisto druga zgodba. Končni rezultat je bil hišni pripor, kar pa me sploh ni dosti vznemirilo - bila sem zaljubljena in svet je bil lep. Kar nekajkrat me je še pospremil do doma, tudi poljubil me je še, kljub vsemu pa nisva nikoli uradno "hodila". Začela se je šola, ki pa ni ovirala moje zaljubljenosti in še sedaj težko verjamem, da sem prvi letnik izdelala. Več kot v šoli, sem bila z Andrejem ali bolje rečeno v njegovi družbi in tudi učila sem se bolj malo. Imela sem sicer en popravni izpit, ki sem ga naredila, drugače pa sem imela strašansko srečo, da sem, kljub kopici neopravičenih ur, prišla do drugega letnika. Hodili smo na razne žurke, se vozili z motorji in se zabavali. Šola mi je bila res postranska zadeva. Minilo je že kakšno leto in vmes se je spremenilo marsikaj, samo moja zaljubljenost je ostajala ista. Edina razlika je bila ta, da sem jo tokrat skrivala. Vsakemu sem razložila, da me je že zdavnaj minilo. Včasih sem imela kakšnega fanta, a nikoli za dolgo. Nihče ni segel Andreju niti do kolen. Vsi so mi verjeli, tudi on in tako sva postala dobra prijatelja. Nekoč sva pozno ponoči sedela na klopci pred blokom, kjer smo se zbirali. Bila je jasna noč. Nebo je bilo posuto z zvezdami. Nekaj časa sva oba molčala, potem pa se je Andrej zleknil na klopco in dal glavo v moje naročje. Nežno sem ga pobožala. "A veš, da pravijo, da ima vsak človek svojo zvezdo. Mogoče je tista moja!" Pri tem je pokazal na neko zvezdo. "Ne kaži zvezd s prstom! Pravijo, da če pokažeš s prstom svojo zvezdo, potem umreš." Andrej se je samo nasmehnil. Minilo je tudi tisto poletje in zame se je začel drugi letnik. Začela sem ga veliko bolj odgovorno kot pa prvega. Veliko manj časa sem preživela v družbi in veliko več doma pri knjigah. Še vedno sem občasno prihajala pred blok. Andrej je v tistem času imel dekle, zato sem se izogibala njegove družbe. Nisem prenesla niti misli na to, da je z drugo, kaj šele, da bi ju gledala skupaj. Bil je ponedeljek, začetek oktobra, ko sem se odpravila na kraj našega večnega zbirališča. Kar nekaj časa se nismo videli, zato smo klepetali vse povprek. Na klopcah je bila tudi Petra, ki je hodila v isto šolo kot jaz. Seveda je beseda nanesla tudi na šolo in Petra me je prosila, če ji lahko posodim zvezek zaangleščino. Ravno, ko sva se odpravljale je prišel Andrej. Bil je sam, zato sem izkoristila priložnost in ga prosila naj me pelje domov. In me je. Pa ne samo to. Potem sva šla še na pijačo v enega izmed bližnjih lokalov. Tam sva sedela več kot uro in se prvič v življenju res pogovarjala. Govorila sva o šoli, o službi pa o najinih prijateljih, ki sva jih, milo rečeno, "obrala" do kosti. Nič mi ni bilo jasno. Nikoli se ni z mano še tako pogovarjal in nikoli mi ni namenil tolikšne pozornosti in še nikoli ga nisem slišala toliko in tako govoriti. Tisti večer je bil res nekaj posebnega. Kasneje, ko sem pomislila na dogodke tistega večera, se mi je vse skupaj zdelo kot nekakšno slovo. Ko sva prišla nazaj, ga je tam že čakala punca, ki je kar besnela, ker je bil toliko časa sam z mano. Andrej pa ji ni rekel niti besede, samo pogledal me je, se mi nasmehnil in pomežiknil, jaz pa sem takoj, ko sem oddala zvezek "odlebdela" domov. Spet mu je uspelo. Kljub temu, da sem se tedne prepričevala, kako mi ne pomeni prav nič več, sem bila spet na istem kot prej - zaljubljena do ušes. Naslednji večer sem komaj zdržala pri knjigah. Napovedana je bila kontrolna naloga, zato nisem imela kaj dosti izbire. Cel večer sem ležala na postelji, se učila, poleg tega pa neštetokrat poslušala njegovo najljubšo pesem, ki sem jo imela posneto na kaseti. Tako sem si želela, da bi bila lahko z njim pa sem dobro vedela, da moram pisati pozitivno, če nočem imeti celo leto potem težav s tem predmetom. In tako sem ostala doma. Ko vsaj nebi… V sredo je bil prav zoprn dan. Pripravljalo se je dežju. Kontrolna je sicer bila že mimo, a nisem imela prav dobrega občutka. Poleg vsega se me je lotilo malodušje, ker sem tistega dne stopila na tehtnico, ki je pokazala odločno preveč. Jedla sem solato, ki je sicer sploh ne maram, ko je pozvonilo. Pričakovala nisem nikogar, zato sem previdno odprla vrata. Na hodniku so stale tri moje prijateljice. "Kaj pa ve tukaj?" Nekaj časa so se samo spogledovale, potem pa je ena le spregovorila. "Andrej je mrtev." "Ja, najbrž!" Hotela sem se zasmejati in jih ozmerjati, ker so si izmislile tako neumno šalo, a mi je beseda zastala v grlu, ko sem videla njihove oči. Bile so solzne. "NE! Kako? Zakaj?" Bojana me je objela . "Včeraj zvečer. Imel je prometno nesrečo. Umrl je takoj." Ne vem kako sem preživela dneve, ki so sledili. Nekaj časa nisem hotela verjeti. Vsakič, ko sem slišala motor sem se obrnila in vedno sem bila razočarana. Tako močno sem si želela, da bi prišel k meni in rekel, da je bilo vse skupaj samo neumna šala. Pa ga ni bilo. Megleno se spominjam pogreba. Spominjam se, da nisem imela več solza, spominjam se groze in obupa, ko sem videla, kako so spustili majhno žaro v zemljo in spominjam se bolečine, ki mi je trgala srce. Vsega je bilo konec. Veliko let je že minilo. Bolečina je izginila, spomin je ostal. V tem času sem spoznala tudi fanta, s katerim nameravam deliti svoje življenje. Zelo ga imam rada, a v mojem srcu še vedno ostaja prostor, ki je namenjen le tebi Andrej.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 200 glasov | Od: Neznan |
Ti si iskra v mojih očeh, toplina mojega nasmeha, moje najlepše misli, utrip mojega srca in ljubezen mojega življenja!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 198 glasov | Od: Neznan |
Ko želiš umreti, ko spoznaš, da ni vredno živeti, Ker je življenje le bolečina, ki trga dušo in lomi srce, Takrat se spomni, da obstaja nekdo, ki te zna razumeti! Ko želiš umreti, ko ti samota preseda,ko si vse bliže propadu, Takrat pomisli in se spomni, da te še nekdo vedno ljubi! Ko želiš umreti, ko si spoznal da je življenje pot, poraščena s trni Takrat se ne ustavi, ampak pojdi dalje, pusti da trnje peče in boli, Ker le tako dosežeš želene cilje! Ko želiš umreti, ko se naveličaš življenja in spoznaš, Da ni več upanja in ne rešitve, Tokrat se obrni in se nasmej, ker sonce sije dalje!!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 186 glasov | Od: Neznan |
Ljubim te, to besedi sta dve, ki napisati se ju zlahka ne da. Napiše ju lahko le ta, ki ljubezen čuti iz srca.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 171 glasov | Od: Neznan |
Srček moj s tabo ljubil bi se nocoj!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 166 glasov | Od: Neznan |
Bil je junak, na motorju prvak, en mesec me ljubil se v drugo zaljubil. Tako je moj junak postal motoriziran bedak!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 158 glasov | Od: Neznan |
Boli me pri srcu, resnično boli, če me ne pogledas ti. Želim si te, ne varaj me, lepo te prosim; ljubi me.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 151 glasov | Od: Neznan |
Težko je biti nič, v očeh tistega, ki ti je všeč!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 133 glasov | Od: Neznan |
Ni sram me priznati, da čutim zelo ni strah me priznati da želim te močno. Rad bi s tabo se smejal, rad s tabo trpel in moje življenje le zate živel. Pomeniš mi veliko, pomeniš mi vse, edino za tebe še bije srce. Kar pišem ti zdaj, to niso laži, to srčna je želja, ki po tebi hrepeni.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 126 glasov | Od: Neznan |
_@@@_____@______@@@@__@______@__@@@@__ __ __@____@_ ___@_______@______@____@__@______@__@_ __________@____@_ ___@_______@______@____@___@____@___@@__ _______@____@_ ___@_______@______@____@____@__@____@___ ________@____@_ _@@@_____@@@___@@@@_____@@_____@@@@_____ _@@@@_
Pošlji verz | Glasuj za verz | 115 glasov | Od: Neznan |
Brez tebe mi je vseeno, če nikdar se ne zbudim!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 104 glasov | Od: Neznan |
Ljubezen je lepa, čudovita, kot zvezda, ki na nebu sveti, vndar je tudi žalostna in velikokrat boleča!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 104 glasov | Od: Neznan |
Bog je dal svojim angelom krila, razen eni/enemu, ki ni hotel, da bi odletel in ga podaril meni. Ta angel si TI!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 101 glasov | Od: Neznan |
Prva ljubezen se v pesek zapiše, veter popiha, črke izbriše.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 99 glasov | Od: Neznan |
Nikoli ne zapusti tistega ki ga ljubiš, zaradi tistega ki ti je všeč.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 85 glasov | Od: Neznan |
Če ti gre vse narobe, če je cel svet proti tebi, vedi da je nekje en srček, ki te ima zelo rad!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 80 glasov | Od: Neznan |
Ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko tebe in mene na svetu ne bo!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 79 glasov | Od: Neznan |
Ljubezen pomeni vedeti, da me vidiš takšno, kakršna sem in me kljub temu ljubiš!
Pošlji verz | Glasuj za verz | 76 glasov | Od: Neznan |
Kaj bi lahko bilo lepšega od tega, da si v mojem objemu? To, da si v mojem srcu.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 76 glasov | Od: Neznan |
Brez vode ni življenja, življenja pa ni brez ljubezni.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 74 glasov | Od: Neznan |
Srečna sem. Zadovoljna sem. Ljubljena sem. Zakaj? Ker sem s teboj.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 74 glasov | Od: Neznan |
Bodi dekle mi ti vesela, zato pismo bos sprejela, saj ljubiti te fantic zna, zato piše pisma ta.
Pošlji verz | Glasuj za verz | 71 glasov | Od: Neznan |




1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58 | 59 | 60 | 61 |
odvzem voznikega dovoljenja zaradi alkohola