Verzi za vse priložnosti!

Išči po bazi verzov:

odvzem voznike
Vpiši svoj email ter pridi do najlepših verzov vsak teden!


Strinjam se s pogoji uporabe.

Najboljši verzi

Ljubezen je bolezen! Če imam prav, glasuj za ta verz ti zdaj!
Pošlji verz | 1328 glasov | Od: Neznan
Rada bi ti povedala le to da te ljubim močno, čeprav zatrjujem ti, da ne zanimaš me ti! a v bistvu lažem ti v oči, da moje srce za tebe ne gori. Oprosti honey, če povedala bi ti, bi uničila najino prijateljstvo vse do konca dni. Raje ti drugo imej, z njo se smej, kajti med nama je velko ovir Zato ne morema priti na tir. čeprav v srcu stiska me mpčno, ker moje srce te izgubilo bo, ti se boš z njo veselil, mene pa totalno psihično ubil. Ljubim te tega povedala ti ne bom raje samo frendica ti bom ne pozabi me lepo se imej, velko se smej, jaz na daleč opazovala te bom kako z drugo poljubljal se boš, žalostna obstala bom kajti nikoli te pozabila ne bom!
Pošlji verz | 861 glasov | Od: Neznan
Bila sem zvesta si vse dni, a varal si me ti. Jaz ljubila sem te iz globine srca, ti pa si me prizadel do dna!
Pošlji verz | 615 glasov | Od: Neznan
Sedel sem v razredu in strmel v dekle poleg mene. Bila je moja najboljša prijateljica. Gledal sem njene dolge lase in zamišljen obraz. Želel sem si da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Po predavanju se je obrnila k meni in me prosila za zapiske, ker je prejšnji dan manjkala. Posodil sem jih. Rekla je "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da nočem biti le prijatelj. Ampak sem se preveč bal in še zdaj ne vem zakaj. Nekaj mesecev kasneje. Telefon zvoni. Ko se oglasim je na drugi strani ona, v joku mi je razlagala kako ji je njen fant zlomil srce. Vprašala me je, če bi prišel k njej, ker noče biti sama in tako sem prišel. Sedela sva na kavču, jedla čips in gledala romantične filme. Gledal sem njen žalostni obraz in kljub žalosti je bila tako lepa. Želel sem si da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Potem je rekla da bi šla rada spat, poslovila sva se, pogledala me je v oči, mi rekla "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da jo imam rad ampak me je bilo preveč strah in še zdaj ne vem zakaj. Naslednje leto smo imeli ples. Dan pred slavnostnim večerom je prišla k meni in mi povedala da je njen soplesalec zbolel. Tudi jaz nisem imel soplesalke in zato sva se odločila da bova šla skupaj kot najboljša prijatelja. Ko je bilo čudovitega in čarobnega večera konec sva stala na njenem pragu. Gledal sem jo, ko se mi je nasmehnila in me pogledala s tistimi prelepimi oči. Želel sem si da bi bila moja ampak ona name nikoli ni mislila tako kot jaz nanjo in tega sem se zavedal. Potem mi je rekla "hvala, imela sem se čudovito lepo" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da nočem biti le njen prijatelj, hotel sem ji povedati da jo ljubim ampak preveč sem se bal in še zdaj ne vem zakaj. Potem je minil dan, mesec in kar naenkrat je bil dan ko smo diplomirali. Gledal sem kako se je povzpela na oder, da bi prejela svojo diplomo. Bila je tako zelo lepa. Želel sem si, da bi bila moja ampak zavedal sem se, da me ona nikoli ni opazila na tak način. Preden smo se odpravili domov je prišla k meni, jokala je in jaz sem jo objel. Potem je dvignila pogled in rekla "Ti si moj najboljši prijatelj, hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati da nočem biti le njen prijatelj, hotel sem, da ve, hotel sem ji povedati da jo ljubim ampak bilo me je preveč strah in še zdaj ne vem zakaj. Sedim v cerkvi. Moja prijateljica se bo poročila. Poročila se bo sedaj. Gledal sem jo kako stoji pred oltarjem, bila je lepša kot kadarkoli prej. Gledal sem kako je rekla "da" in pri srcu me je stisnilo. Želel sem si, da bi bila moja, ampak ona ljubi njega in tega sem se zavedal. In vedel sem, da me nikoli ni gledala tako kot gleda sedaj njega. Preden se je odpeljala s svojim možem, v svoje novo življenje je prišla k meni, me objela, rekla "prišel si, hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati kaj čutim, hotel sem ji povedati, da nočem biti le prijatelj, ljubim jo ampak preveč me je bilo strah in ne vem zakaj. Leta so minila in sedaj gledam v krsto dekleta, ki je bila nekoč moja najboljša prijateljica. Ko so prebirali njen dnevnik, ki ga je pisala v svojih študentskih letih so prebrali tudi te besede: "Gledam ga in si želim da bi bil moj. Ampak on me nikoli ne gleda na tak način kot jaz njega in tega se zavedam. Hočem mu povedati, želim, da ve, da, nočem biti le njegova prijateljica. Ampak preveč me je strah in ne vem zakaj. Kako si želim, da bi prišel in mi rekel da me ima rad." "Kako si želim da bi ti..." sem si mislil in jokal. Naredite si uslugo, povejte tistemu fantu ali dekletu da ga/jo imate radi, čeprav ne veste kako bo reagiral/a. Povejte kaj resnično čutite do njega/nje ker ne bo tam za vedno
Pošlji verz | 566 glasov | Od: Neznan
Prijateljico kot si ti, le stežka se dobi. Ob tebi vse se spremeni, vse v življenju smisel dobi. S tabo nič več težko se ne zdi, le takšnega človeka vsak ob sebi si želi. Vedi Indira ta človek si ti!! Ob tebi vsa žalost odhiti, in duša k nebu poleti To prijateljstvo veliko pomeni mi, vse misli je težko opisati, a vedi da iz srca pišem ti. Ob tebi človek nikoli ni sam, naj povem še da rada te imam vse odkar te poznam, in te za najboljšo prijateljico imam!
Pošlji verz | 546 glasov | Od: Neznan
Če prebereš si lol; Če ne prebereš si cepec; Če ne pošlješ si nič; Če glasuješ za ta verz si car!
Pošlji verz | 481 glasov | Od: Neznan
Za tvoj praznik si želim, da ti gobec skup zdrobim, mnogo sreče in pa zdravja, ti kurbinska pizda kravja.
Pošlji verz | 442 glasov | Od: Neznan
________! Je res že __ let minilo odkar vstopil-a si na vlak življenja? A nikar se ne sekiraj, let nikar ne skrivaj, tlači v klobuk, naj ti bodo rajši v poduk! Saj v tem času enkratno bitje si postal-a in le najboljše od sebe dal-a! In tvoj rojstni dan naj bo le križišče, kjer na vseh poteh te sreča išče... Naj bo zahod, sever, jug ali vzhod, sreča v vseh smereh s teboj naj gre na pot! Vsenajboljše!
Pošlji verz | 431 glasov | Od: Neznan
Za tvoj rojstni dan ti želim, naj bo tvoje življenje posejano s cvetjem, naj te povsod spremljata sreca in zdravje, naj v tvojem srcu bije ljubezen, naj najino prijateljstvo ne izgine in bolj kot vse ti želim, da se ti izpolnijo vse želje.
Pošlji verz | 398 glasov | Od: Neznan
Brez tebe na svetu ne morem živeti, ljubim te, zato želim te imeti.
Pošlji verz | 354 glasov | Od: Neznan
Cigareta je zvitek tobaka, ki ima na eni strani ogenj na drugi bedaka.
Pošlji verz | 314 glasov | Od: Neznan
Kadar misliš da si sam, da ne čaka te nihče, vedi motiš se! Kadar žalost te mori, solza pride ti v oči, kadar vidiš le temo, vedi s tabo moje misli so!
Pošlji verz | 286 glasov | Od: Neznan
slovensko:ljubim te hrvaško:volim te srbsko:volim te angleško:i lowe you češko:miluji te francosko:je t'aime havajsko:aloha j'a auoe grško:s'agapo italjansko:ti amo nemško:ich libe dich makedonsko:sakam te špansko:te guiero te portugalsko:amo te latinsko:te amo mandarinsko:wo alni ukrajinsko:je tebe bokraju poljsko:kocham cie romunsko:te ador
Pošlji verz | 281 glasov | Od: Neznan
Janezekpride v šolo pa počaka da pride učiteljica v razred.Ko pride ji da roko in reče. JANZEK:kako vam je ime? UČITELJICA:Sara. JANEZEK:Meni pa Janezek. JANEZEK:Kakšen je vaš priimek? UČITELJICA:Novak. JANEZEK:Moj pa Ljubič. JANEZEK:Kaj delate? UČITELJICA:Nič. JANEZEK:Jaz tudi nič. JANEZEK:Kaj naredite z butlji? UČITELJICA:Jih ignoriram. JANEZEK:Jaz jih pa držim za roko. ČE TI JE VERZ VŠEČ GLASUJ ZANJ
Pošlji verz | 267 glasov | Od: Neznan
To morš zapet: happy birthday to you, ti bom gobc razbu ti bom jajca raztegnu da boš vriskou juhuhu!
Pošlji verz | 262 glasov | Od: Neznan
Ob misli nate se mi trgajo gate, zdaj ne morem več misliti nate, ker imam le še ene gate!
Pošlji verz | 241 glasov | Od: Neznan
Ali vidiš to listje na drevju? Tolikokrat si mi rekel, da me ljubiš. Ali vidiš te zvezde na nebu? Tolikokrat sem ti rekla, da te ljubim. Ampak najbolj žalostno je, ko spoznaš, da listje odpade, zvezde pa ostanejo.
Pošlji verz | 236 glasov | Od: Neznan
Iz pleničk se ti smehlja, nekaj čisto majhnega. Nedolžno ti zre v oči, k mamici v naročje si želi,
Pošlji verz | 218 glasov | Od: Neznan
S Tino sva se poznali že od otroštva, saj sva bili sosedi... Bila je živahna punca in najboljša prijateljica, kar jih človek lahko ima... Pri njej mi je bilo najbolj všeč, ker je vsako stvar in vsak problem znala obrniti na hec. Ni je dosti zanimalo, kaj si ljudje o njej mislijo in v tem sva si bili precej podobni. Marsikaj sva skupaj "zakuhali" in vse sva si zaupali. Bila sem prepričana, da bova prijateljici za vedno... Tina je imela mlajšo sestrico, ki je še hodila v vrtec. Njeni starši so, tako kot tudi moji, bili pogosto v službi tudi do petih popoldne, včasih še dlje. Zato sva med tednom pogosto šli midve s kolesom po tamalo v vrtec. Nič posebnega, dokler se nekega dne ni zgodila nesreča. Tina, ki je s kolesom vozila pred mano in imela sestrico na sprednjem sedežu, je zdrsnila na robu ceste in padla. Ustavila sem se tik za njo. Glede na to, da smo mulci imeli nesreče s kolesom skoraj na dnevnem redu, se nisem prehudo vznemirila. Tinina sestrica je jokala, ko se je pobirala s tal in gledala svoja potočena kolena,... moja prijateljica pa je še kar negibno ležala na cesti. Nakar je tamala začela histerično kričati. Ko sem prišla bliže in se sklonila čez Tinino negibno telo, sem na sencih videla kri, ki se ji je lepila na lase in se nabirala v majhno lužico na cesti. Obrnila sem se, da bi poklicala na pomoč, pa nisem spravila glasu iz sebe. Bila sem v krču. K sreči so ljudje takoj videli, da se je nekaj zgodilo in so pritekli. Nekdo je poklical lokalnega zdravnika, rešilca in mislim, da tudi policijo. Sama se ne spomnim kaj dosti. Ne vem niti natančno kako sem prišla domov. Vem samo, da je moja mama bila čisto iz sebe, ko me je videla. Menda sem se vsa tresla in ji nisem znala povedati, kaj točno se je zgodilo. Tino je rešilec odpeljal v bolnišnico. Udarec ji je povzročil možgansko krvavitev, zato so ji morali operirati glavo. V komi je bila dva meseca, potem pa se je le zbudila. S prijateljicami smo bile presrečne in vsak teden smo težile Tininim staršem, kako je z njo. Po več mesecih je končno prišla domov. Takoj smo tekle na obisk. Njeni starši so nas opozorili, da je Tina precej drugačna po operaciji, ampak smo vseeno bile šokirane. Imela je pobrito glavo, čez katero se je vzpenjal dolg šiv. Povedali so, da je bil čudež, da so jo zdravniki uspeli rešiti. Vseeno ni bilo enostavno. Poškodba je Tini pustila posledice. Morala se je vsega učiti znova: hoditi, govoriti, jesti,... Vse kar je vedela o prijateljicah je bilo to, kar so ji povedali starši. Večino stvari iz preteklosti se ni spomnila. Obljubile smo, da ji bomo pomagale v šoli in na drugih področjih, po svojih najboljših močeh. Čez nekaj časa je Tina začela zopet hoditi v šolo in nadaljevala z življenjem, ki pa je zanjo in njeno družino bilo vse prej kot enostavno. Od takrat je minilo že precej let in Tina danes živi, kot da se ji nesreča ne bi nikoli zgodila. Zdaj se sicer vidiva manj kot včasih, ker nisva več sosedi. Vseeno me njena zgodba vedno znova spomni na to, kako je življenje nepredvidljivo, včasih v dobrem, včasih tudi v slabem smislu. Ampak vedno kadar me preseneti v slabem smislu, se spomnim na mojo prijateljico in si rečem, da bo še vse v redu.
Pošlji verz | 217 glasov | Od: Neznan
Učitelji so slike, slike pa je treba obesiti.
Pošlji verz | 207 glasov | Od: Neznan
Če bi me danes zjutraj veter vprašal, kaj si najbolj želim, bi ga prosila le eno: naj te zame poišče, te nežno objame in te za vedno ponese v moj objem.
Pošlji verz | 205 glasov | Od: Neznan
Ni prijatelja na svetu, ki zaupaš mu lahko, ker čez noč prijatelj zvesti, lahko sovražnik ti bo!
Pošlji verz | 204 glasov | Od: Neznan
Če izbrišeš tale SMS, pomeni, da me ljubiš, če ga obdržiš pomeni, da si me želis, če ga ignoriraš, me enostavno obožuješ!
Pošlji verz | 199 glasov | Od: Neznan
Ti si iskra v mojih očeh, toplina mojega nasmeha, moje najlepše misli, utrip mojega srca in ljubezen mojega življenja!
Pošlji verz | 197 glasov | Od: Neznan
Je mnogo stvari, ki si jih želiš in je mnogo stvari, ki si jih zapomniš??‚¬¦ so skromne besede, ki pomenijo veliko in so prijateljstva, ki obstajajo.. samo enkrat v življenju si star??‚¬¦ Naj bo tvoja pot posuta z rožami srece in naj bo na tvojem licu vedno nasmeh. Vse najboljše!
Pošlji verz | 196 glasov | Od: Neznan
Sklonila sem se in položila prižgano svečo na grob. Pogled mi je zdrsnil po kamnu, kjer je bilo z zlatimi črkami izpisano njegovo ime. Poleg imena je bila letnica rojstva in smrti. Vsakič, ko obiščem njegov grob, se mi zdi kot, da je minilo le nekaj mesecev od dneva, ko sem ga spoznala in le letnica me opomni, da so minila že leta. Letos bo že dvanajsto leto, kar ga ni. Vse se je začelo nekje konec osmega razreda. Z mojo najboljšo prijateljico sva prišle iz sivine šole na prelep pomladanski dan. Bližal se je konec šolskega leta, kar je pomenilo začetek počitnic, po počitnicah pa odhod v srednjo šolo, kar sva obe smatrali za vstop v svet odraslih. Obe sva se vpisali v isto šolo tako, da sva začetek novega šolskega leta pričakovali še bolj nestrpno. Večkrat sva sedele skupaj in se pogovarjale o tem, kako bo in kaj naju vse čaka v prihodnjih letih. Pogovor je vedno nanesel tudi na najine simpatije. Mateja je že dolgo pogledovala za najinim sošolcem, kar sploh ni bila večja skrivnost, saj je za to vedel že cel razred. Sama sem imela kar nekaj simpatij, a prave zaljubljenosti še nisem poznala. Tistega dne sem stopila iz šole in za trenutek nisem videla ničesar, ker me je sonce popolnoma zaslepilo. Mežikajoče sem se privajala na močno svetlobo in se pri tem skoraj spotaknila ob svojega sošolca, ki je stal pri vratih in se z nekom pogovarjal. Hotela sem mu nekaj reči, a me je pogled na njegovega sogovornika za trenutek popolnoma ohromil. Kar nekaj časa sem nepremično zrla v njega in najbrž bi še dlje, če me nebi Mateja zgrabila za rokav in dobesedno odvlekla stran. "Kaj ti pa je?" "K..kdo je to?" "Kdo?" "Ta tip, ki govori z Robijem?" "Ne vem. Zakaj?" "Kako misliš zakaj? A si slepa? Full je dober!" Mateja je skomignila z rameni. Imele sva, hvala bogu, popolnoma različen okus za fante. Nikoli nama niso bili všeč isti in najbrž sva ostale tako dobre prijateljice tudi zaradi tega. Po naravi nisem ravno sramežljiva, a za to, da sem izvedela njegovo ime, sem rabila kar cel teden. Toliko časa je namreč trajalo, da sem si izmislila strategijo, kako naj izvem vse potrebne informacije od svojega sošolca, brez da bi ta ugotovil, da mi je njegov prijatelj všeč. Ja, ko smo bili mlajši, smo si znali zelo zakomplicirati življenje. Nekako mi je uspelo, vsaj kar se tiče pridobivanja informacij, da mi je všeč pa se mi je bržkone bralo že na čelu. Od takrat se je ime Andrej z različnimi pisavami pojavljalo po vseh mojih zvezkih. Vsak dan sem nestrpno čakala, da se je končal pouk, saj je imel navado, da je prišel po mojega sošolca in tako sem imela priložnost, da sem ga videla skoraj vsak dan. Bilo je skoraj nemogoče pričakovati, da Andrej ne bi izvedel zame, saj sem Robiju s svojimi nenehnimi vprašanji zagotovo že presedala. Tudi Mateji se ni godilo nič bolje, saj se kar naenkrat nisem znala pogovarjati skoraj o ničemer drugem kot o njegovih očeh, slučajnih pogledih, obnašanju, laseh… Ure in ure sva preživele na mestih, kjer bi ga lahko srečali. Imel je srebrnega avtomatika, katerega zvok bi prepoznala med tisočimi. Velikokrat sem ob tem zvoku tekla k oknu, da sem ga lahko vsaj za hip videla. To so bili dnevi, ki so bili dobri, če sem ga videla in slabi, če ga ni bilo. Nikoli ne bom pozabila tistega dne, ko me je prvič pozdravil. Z Matejo sva se vračali s trgovine oboroženi s sladoledom, saj je bilo že precej vroče. Napotili sva se k njej domov in pred blokom mi je zastal korak. Tam je bil namreč parkiran njegov avtomatik. Najbrž mi ni potrebno poudarjati, da bi ga prepoznala iz vseh zornih kotov pa tudi, če bi bil oddaljen več kot kilometer. "Kaj pa on dela tukaj?" Mateja je skomignila z rameni. "Kaj bi naredila, če bi zdaj prišel ven?" "Dala bi mu pol lučke!" sem bila pogumna in pri tem sva obe padle v smeh. "Ja, ja me prav zanima!" V tistem trenutku je Andrej stopil skozi vrata bloka. Kdor je bil že zaljubljen najbrž ve, kaj vse sem tiste trenutke preživljala. Od kepe v želodcu, cmoka v grlu, do tresočih rok in potenja. Andrej me je pogledal, se mi nasmehnil in vse to pospremil še z glasnim "živjo". Moja prirojena samozavest je bila v tistem trenutku nekje drugje. Zardela sem do lasnih konic, izmomljala nekaj podobnega pozdravu in jadrno izginila za odrešujočimi vrati bloka. Mateja mi je komaj sledila. To moje "samozavestno" ravnanje je še nekaj časa pri moji prijateljici povzročalo napade smeha. Minevali so dnevi in končno so se začele počitnice. Še sama ne vem več kako se je vse skupaj odvijalo, spominjam pa se, da sem s pomočjo mojega sošolca med počitnicami začela zahajati v tisto družbo. Vsak dan sem komaj čakala, da smo se dobili "pred blokom". To je bila izrazito fantovska družba in še zdaj ne vem točno, zakaj so se odločili, da me sprejmejo medse. Mateja je seveda vedno prišla z mano. Temu krogu so se kmalu pridružile še dve moje sošolke tako, da je do sredine poletja to bila že precej mešana družba. Kljub temu, da je minilo že toliko let, se še vedno živo spominja mojega prvega stavka ali bolje rečeno vprašanja, ki sem ga zastavila Andreju. Do takrat sem direktno njemu izustila le kak pozdrav. Vprašala sem ga, koliko časa živijo psi. Bil je namreč lastnik prekrasnega nemškega ovčarja. To je izzvalo ogromno smeha pri vseh prisotnih, ki niso preslišali mojega jecljajočega vprašanja. Andrej se je trudil, da bi ostal resen in mi je kar se da z resnim glasom odgovoril. Še dneve sem premlevala njegove besede, pa zven in barvo njih in v tem poskušala najti kaj, kar bi mi povedalo kaj si misli o meni. Tiste dni je bil zame življenjsko pomemben vsak njegov pogled, ki je bil poslan v mojo smer in mislim, da sem jih celo štela. V tem času se je ˝zgodila˝ tudi moja prva ˝žurka˝. Dobili smo se pri prijatelju doma. Nikoli še nisem spila več kot kak kozarec piva in zato mi je ponujena pijača kmalu stopila v glavo. Seveda pa po svoji stari navadi, nisem vedela kdaj moram nehati tako, da sem bila do ure, ko bi morala oditi domov, že pošteno pijana. Z vsem pogumom, ki je bil v glavnem sestavljen iz alkohola, sem prosila Andreja, da me odpelje domov. Takoj je privolil, a sva kmalu ugotovila, da je dostop do njegovega motorja nemogoč, saj ga je kolega zaklenil v garažo, njega in s tem ključev pa ni bilo nikjer. Strašansko razočaranje se mi je najbrž poznalo na obrazu, ker je Andrej že naslednji trenutek predlagal, da me pospremi, saj do mojega bloka sploh ni bilo tako daleč. Spominjam se, da sem se poskušala vesti kar se da normalno, a se bojim, da mi to ni najbolje uspevalo, saj je alkohol motil predvsem moje motorične sposobnosti. Andreja pa to ni preveč motilo. Objel me je preko ramen in počasi sva se odpravila proti domu. Ne vem o čem sva govorila, saj sem ves čas mislila smo na to, da je z mano, sam z mano. Mirno lahko rečem, da so bili to eni izmed najlepših trenutkov moje mladosti. Prekmalu sva prispela do bloka. Za trenutek sem se ustavila, misleč, da se bo poslovil. A se ni. "Te bom pospremil do vrat, do bom ˝zihr˝, da si prišla varno domov!" Človek bi mislil, da bom lebdela, a sem se že pri prvi stopnici spotaknila, kar je Andrej pospremil z smehom. Ko sva premagala prvo nadstropje, me je nenadoma močno objel in poljubil. Bil je najlepši prvi poljub na tem svetu. Potem me je pospremil do vrat mi jih pomagal odkleniti. Še pomahal je in odšel. Kar se je potem zgodilo doma je čisto druga zgodba. Končni rezultat je bil hišni pripor, kar pa me sploh ni dosti vznemirilo - bila sem zaljubljena in svet je bil lep. Kar nekajkrat me je še pospremil do doma, tudi poljubil me je še, kljub vsemu pa nisva nikoli uradno "hodila". Začela se je šola, ki pa ni ovirala moje zaljubljenosti in še sedaj težko verjamem, da sem prvi letnik izdelala. Več kot v šoli, sem bila z Andrejem ali bolje rečeno v njegovi družbi in tudi učila sem se bolj malo. Imela sem sicer en popravni izpit, ki sem ga naredila, drugače pa sem imela strašansko srečo, da sem, kljub kopici neopravičenih ur, prišla do drugega letnika. Hodili smo na razne žurke, se vozili z motorji in se zabavali. Šola mi je bila res postranska zadeva. Minilo je že kakšno leto in vmes se je spremenilo marsikaj, samo moja zaljubljenost je ostajala ista. Edina razlika je bila ta, da sem jo tokrat skrivala. Vsakemu sem razložila, da me je že zdavnaj minilo. Včasih sem imela kakšnega fanta, a nikoli za dolgo. Nihče ni segel Andreju niti do kolen. Vsi so mi verjeli, tudi on in tako sva postala dobra prijatelja. Nekoč sva pozno ponoči sedela na klopci pred blokom, kjer smo se zbirali. Bila je jasna noč. Nebo je bilo posuto z zvezdami. Nekaj časa sva oba molčala, potem pa se je Andrej zleknil na klopco in dal glavo v moje naročje. Nežno sem ga pobožala. "A veš, da pravijo, da ima vsak človek svojo zvezdo. Mogoče je tista moja!" Pri tem je pokazal na neko zvezdo. "Ne kaži zvezd s prstom! Pravijo, da če pokažeš s prstom svojo zvezdo, potem umreš." Andrej se je samo nasmehnil. Minilo je tudi tisto poletje in zame se je začel drugi letnik. Začela sem ga veliko bolj odgovorno kot pa prvega. Veliko manj časa sem preživela v družbi in veliko več doma pri knjigah. Še vedno sem občasno prihajala pred blok. Andrej je v tistem času imel dekle, zato sem se izogibala njegove družbe. Nisem prenesla niti misli na to, da je z drugo, kaj šele, da bi ju gledala skupaj. Bil je ponedeljek, začetek oktobra, ko sem se odpravila na kraj našega večnega zbirališča. Kar nekaj časa se nismo videli, zato smo klepetali vse povprek. Na klopcah je bila tudi Petra, ki je hodila v isto šolo kot jaz. Seveda je beseda nanesla tudi na šolo in Petra me je prosila, če ji lahko posodim zvezek zaangleščino. Ravno, ko sva se odpravljale je prišel Andrej. Bil je sam, zato sem izkoristila priložnost in ga prosila naj me pelje domov. In me je. Pa ne samo to. Potem sva šla še na pijačo v enega izmed bližnjih lokalov. Tam sva sedela več kot uro in se prvič v življenju res pogovarjala. Govorila sva o šoli, o službi pa o najinih prijateljih, ki sva jih, milo rečeno, "obrala" do kosti. Nič mi ni bilo jasno. Nikoli se ni z mano še tako pogovarjal in nikoli mi ni namenil tolikšne pozornosti in še nikoli ga nisem slišala toliko in tako govoriti. Tisti večer je bil res nekaj posebnega. Kasneje, ko sem pomislila na dogodke tistega večera, se mi je vse skupaj zdelo kot nekakšno slovo. Ko sva prišla nazaj, ga je tam že čakala punca, ki je kar besnela, ker je bil toliko časa sam z mano. Andrej pa ji ni rekel niti besede, samo pogledal me je, se mi nasmehnil in pomežiknil, jaz pa sem takoj, ko sem oddala zvezek "odlebdela" domov. Spet mu je uspelo. Kljub temu, da sem se tedne prepričevala, kako mi ne pomeni prav nič več, sem bila spet na istem kot prej - zaljubljena do ušes. Naslednji večer sem komaj zdržala pri knjigah. Napovedana je bila kontrolna naloga, zato nisem imela kaj dosti izbire. Cel večer sem ležala na postelji, se učila, poleg tega pa neštetokrat poslušala njegovo najljubšo pesem, ki sem jo imela posneto na kaseti. Tako sem si želela, da bi bila lahko z njim pa sem dobro vedela, da moram pisati pozitivno, če nočem imeti celo leto potem težav s tem predmetom. In tako sem ostala doma. Ko vsaj nebi… V sredo je bil prav zoprn dan. Pripravljalo se je dežju. Kontrolna je sicer bila že mimo, a nisem imela prav dobrega občutka. Poleg vsega se me je lotilo malodušje, ker sem tistega dne stopila na tehtnico, ki je pokazala odločno preveč. Jedla sem solato, ki je sicer sploh ne maram, ko je pozvonilo. Pričakovala nisem nikogar, zato sem previdno odprla vrata. Na hodniku so stale tri moje prijateljice. "Kaj pa ve tukaj?" Nekaj časa so se samo spogledovale, potem pa je ena le spregovorila. "Andrej je mrtev." "Ja, najbrž!" Hotela sem se zasmejati in jih ozmerjati, ker so si izmislile tako neumno šalo, a mi je beseda zastala v grlu, ko sem videla njihove oči. Bile so solzne. "NE! Kako? Zakaj?" Bojana me je objela . "Včeraj zvečer. Imel je prometno nesrečo. Umrl je takoj." Ne vem kako sem preživela dneve, ki so sledili. Nekaj časa nisem hotela verjeti. Vsakič, ko sem slišala motor sem se obrnila in vedno sem bila razočarana. Tako močno sem si želela, da bi prišel k meni in rekel, da je bilo vse skupaj samo neumna šala. Pa ga ni bilo. Megleno se spominjam pogreba. Spominjam se, da nisem imela več solza, spominjam se groze in obupa, ko sem videla, kako so spustili majhno žaro v zemljo in spominjam se bolečine, ki mi je trgala srce. Vsega je bilo konec. Veliko let je že minilo. Bolečina je izginila, spomin je ostal. V tem času sem spoznala tudi fanta, s katerim nameravam deliti svoje življenje. Zelo ga imam rada, a v mojem srcu še vedno ostaja prostor, ki je namenjen le tebi Andrej.
Pošlji verz | 196 glasov | Od: Neznan
za rojstni dan ti želim: ocean sreče, jezero ljubezni, potok uspehov in niti eno kapljico trpljenja! *t*
Pošlji verz | 191 glasov | Od: Neznan
En poljub na vsako stran prejmi za svoj rojstni dan. Srcek moj pa ti želi še veliko rojstnih dnil
Pošlji verz | 187 glasov | Od: Neznan
Ko želiš umreti, ko spoznaš, da ni vredno živeti, Ker je življenje le bolečina, ki trga dušo in lomi srce, Takrat se spomni, da obstaja nekdo, ki te zna razumeti! Ko želiš umreti, ko ti samota preseda,ko si vse bliže propadu, Takrat pomisli in se spomni, da te še nekdo vedno ljubi! Ko želiš umreti, ko si spoznal da je življenje pot, poraščena s trni Takrat se ne ustavi, ampak pojdi dalje, pusti da trnje peče in boli, Ker le tako dosežeš želene cilje! Ko želiš umreti, ko se naveličaš življenja in spoznaš, Da ni več upanja in ne rešitve, Tokrat se obrni in se nasmej, ker sonce sije dalje!!
Pošlji verz | 186 glasov | Od: Neznan
What would you do, if your friends die tomorrow, and you never go to tell him have you fell? I just want you to know: even, if i never talk to you again in my life, you are special to me, and you have made a difference in my life! I will be there till the end, I will always and forever be your friend.
Pošlji verz | 173 glasov | Od: Neznan
odvzem voznikega dovoljenja