Verzi za vse priložnosti! Najlepši ljubezenski verzi, verzi za rojstni dan, novoletni verzi, prijateljski verzi, božični verzi, poročni verzi, verzi za abrahama, verzi za valentinovo, sms ljubezenski verzi, verzi za materinski dan in dan žena ter številna druga voščila in čestitke v obliki verzov.Verzi za vse priložnosti!

Išči po bazi verzov:

Vpiši svoj email ter pridi do najlepših verzov vsak teden!


Strinjam se s pogoji uporabe.

Moj msn naslov:



Moji verzi:
S Tino sva se poznali že od otroštva, saj sva bili sosedi...

Bila je živahna punca in najboljša prijateljica, kar jih človek lahko ima... Pri njej mi je bilo najbolj všeč, ker je vsako stvar in vsak problem znala obrniti na hec. Ni je dosti zanimalo, kaj si ljudje o njej mislijo in v tem sva si bili precej podobni. Marsikaj sva skupaj "zakuhali" in vse sva si zaupali. Bila sem prepričana, da bova prijateljici za vedno...

Tina je imela mlajšo sestrico, ki je še hodila v vrtec. Njeni starši so, tako kot tudi moji, bili pogosto v službi tudi do petih popoldne, včasih še dlje.

Zato sva med tednom pogosto šli midve s kolesom po tamalo v vrtec. Nič posebnega, dokler se nekega dne ni zgodila nesreča.

Tina, ki je s kolesom vozila pred mano in imela sestrico na sprednjem sedežu, je zdrsnila na robu ceste in padla. Ustavila sem se tik za njo. Glede na to, da smo mulci imeli nesreče s kolesom skoraj na dnevnem redu, se nisem prehudo vznemirila.

Tinina sestrica je jokala, ko se je pobirala s tal in gledala svoja potočena kolena,... moja prijateljica pa je še kar negibno ležala na cesti. Nakar je tamala začela histerično kričati.
Ko sem prišla bliže in se sklonila čez Tinino negibno telo, sem na sencih videla kri, ki se ji je lepila na lase in se nabirala v majhno lužico na cesti.

Obrnila sem se, da bi poklicala na pomoč, pa nisem spravila glasu iz sebe. Bila sem v krču. K sreči so ljudje takoj videli, da se je nekaj zgodilo in so pritekli.

Nekdo je poklical lokalnega zdravnika, rešilca in mislim, da tudi policijo. Sama se ne spomnim kaj dosti. Ne vem niti natančno kako sem prišla domov.

Vem samo, da je moja mama bila čisto iz sebe, ko me je videla. Menda sem se vsa tresla in ji nisem znala povedati, kaj točno se je zgodilo.

Tino je rešilec odpeljal v bolnišnico. Udarec ji je povzročil možgansko krvavitev, zato so ji morali operirati glavo. V komi je bila dva meseca, potem pa se je le zbudila.

S prijateljicami smo bile presrečne in vsak teden smo težile Tininim staršem, kako je z njo. Po več mesecih je končno prišla domov.

Takoj smo tekle na obisk. Njeni starši so nas opozorili, da je Tina precej drugačna po operaciji, ampak smo vseeno bile šokirane.

Imela je pobrito glavo, čez katero se je vzpenjal dolg šiv. Povedali so, da je bil čudež, da so jo zdravniki uspeli rešiti.

Vseeno ni bilo enostavno. Poškodba je Tini pustila posledice.

Morala se je vsega učiti znova: hoditi, govoriti, jesti,... Vse kar je vedela o prijateljicah je bilo to, kar so ji povedali starši. Večino stvari iz preteklosti se ni spomnila.

Obljubile smo, da ji bomo pomagale v šoli in na drugih področjih, po svojih najboljših močeh.

Čez nekaj časa je Tina začela zopet hoditi v šolo in nadaljevala z življenjem, ki pa je zanjo in njeno družino bilo vse prej kot enostavno.

Od takrat je minilo že precej let in Tina danes živi, kot da se ji nesreča ne bi nikoli zgodila. Zdaj se sicer vidiva manj kot včasih, ker nisva več sosedi.

Vseeno me njena zgodba vedno znova spomni na to, kako je življenje nepredvidljivo, včasih v dobrem, včasih tudi v slabem smislu.

Ampak vedno kadar me preseneti v slabem smislu, se spomnim na mojo prijateljico in si rečem, da bo še vse v redu.
Pošlji verz | 250 glasov
Sklonila sem se in položila prižgano svečo na grob. Pogled mi je zdrsnil po kamnu, kjer je bilo z zlatimi črkami izpisano njegovo ime. Poleg imena je bila letnica rojstva in smrti. Vsakič, ko obiščem njegov grob, se mi zdi kot, da je minilo le nekaj mesecev od dneva, ko sem ga spoznala in le letnica me opomni, da so minila že leta. Letos bo že dvanajsto leto, kar ga ni.
Vse se je začelo nekje konec osmega razreda. Z mojo najboljšo prijateljico sva prišle iz sivine šole na prelep pomladanski dan. Bližal se je konec šolskega leta, kar je pomenilo začetek počitnic, po počitnicah pa odhod v srednjo šolo, kar sva obe smatrali za vstop v svet odraslih. Obe sva se vpisali v isto šolo tako, da sva začetek novega šolskega leta pričakovali še bolj nestrpno. Večkrat sva sedele skupaj in se pogovarjale o tem, kako bo in kaj naju vse čaka v prihodnjih letih. Pogovor je vedno nanesel tudi na najine simpatije. Mateja je že dolgo pogledovala za najinim sošolcem, kar sploh ni bila večja skrivnost, saj je za to vedel že cel razred. Sama sem imela kar nekaj simpatij, a prave zaljubljenosti še nisem poznala. Tistega dne sem stopila iz šole in za trenutek nisem videla ničesar, ker me je sonce popolnoma zaslepilo. Mežikajoče sem se privajala na močno svetlobo in se pri tem skoraj spotaknila ob svojega sošolca, ki je stal pri vratih in se z nekom pogovarjal. Hotela sem mu nekaj reči, a me je pogled na njegovega sogovornika za trenutek popolnoma ohromil. Kar nekaj časa sem nepremično zrla v njega in najbrž bi še dlje, če me nebi Mateja zgrabila za rokav in dobesedno odvlekla stran.
"Kaj ti pa je?"
"K..kdo je to?"
"Kdo?"
"Ta tip, ki govori z Robijem?"
"Ne vem. Zakaj?"
"Kako misliš zakaj? A si slepa? Full je dober!"
Mateja je skomignila z rameni. Imele sva, hvala bogu, popolnoma različen okus za fante. Nikoli nama niso bili všeč isti in najbrž sva ostale tako dobre prijateljice tudi zaradi tega.
Po naravi nisem ravno sramežljiva, a za to, da sem izvedela njegovo ime, sem rabila kar cel teden. Toliko časa je namreč trajalo, da sem si izmislila strategijo, kako naj izvem vse potrebne informacije od svojega sošolca, brez da bi ta ugotovil, da mi je njegov prijatelj všeč. Ja, ko smo bili mlajši, smo si znali zelo zakomplicirati življenje. Nekako mi je uspelo, vsaj kar se tiče pridobivanja informacij, da mi je všeč pa se mi je bržkone bralo že na čelu. Od takrat se je ime Andrej z različnimi pisavami pojavljalo po vseh mojih zvezkih. Vsak dan sem nestrpno čakala, da se je končal pouk, saj je imel navado, da je prišel po mojega sošolca in tako sem imela priložnost, da sem ga videla skoraj vsak dan. Bilo je skoraj nemogoče pričakovati, da Andrej ne bi izvedel zame, saj sem Robiju s svojimi nenehnimi vprašanji zagotovo že presedala. Tudi Mateji se ni godilo nič bolje, saj se kar naenkrat nisem znala pogovarjati skoraj o ničemer drugem kot o njegovih očeh, slučajnih pogledih, obnašanju, laseh… Ure in ure sva preživele na mestih, kjer bi ga lahko srečali. Imel je srebrnega avtomatika, katerega zvok bi prepoznala med tisočimi. Velikokrat sem ob tem zvoku tekla k oknu, da sem ga lahko vsaj za hip videla. To so bili dnevi, ki so bili dobri, če sem ga videla in slabi, če ga ni bilo. Nikoli ne bom pozabila tistega dne, ko me je prvič pozdravil.
Z Matejo sva se vračali s trgovine oboroženi s sladoledom, saj je bilo že precej vroče. Napotili sva se k njej domov in pred blokom mi je zastal korak. Tam je bil namreč parkiran njegov avtomatik. Najbrž mi ni potrebno poudarjati, da bi ga prepoznala iz vseh zornih kotov pa tudi, če bi bil oddaljen več kot kilometer.
"Kaj pa on dela tukaj?"
Mateja je skomignila z rameni.
"Kaj bi naredila, če bi zdaj prišel ven?"
"Dala bi mu pol lučke!" sem bila pogumna in pri tem sva obe padle v smeh.
"Ja, ja me prav zanima!"
V tistem trenutku je Andrej stopil skozi vrata bloka. Kdor je bil že zaljubljen najbrž ve, kaj vse sem tiste trenutke preživljala. Od kepe v želodcu, cmoka v grlu, do tresočih rok in potenja. Andrej me je pogledal, se mi nasmehnil in vse to pospremil še z glasnim "živjo". Moja prirojena samozavest je bila v tistem trenutku nekje drugje. Zardela sem do lasnih konic, izmomljala nekaj podobnega pozdravu in jadrno izginila za odrešujočimi vrati bloka. Mateja mi je komaj sledila. To moje "samozavestno" ravnanje je še nekaj časa pri moji prijateljici povzročalo napade smeha. Minevali so dnevi in končno so se začele počitnice. Še sama ne vem več kako se je vse skupaj odvijalo, spominjam pa se, da sem s pomočjo mojega sošolca med počitnicami začela zahajati v tisto družbo. Vsak dan sem komaj čakala, da smo se dobili "pred blokom". To je bila izrazito fantovska družba in še zdaj ne vem točno, zakaj so se odločili, da me sprejmejo medse. Mateja je seveda vedno prišla z mano. Temu krogu so se kmalu pridružile še dve moje sošolke tako, da je do sredine poletja to bila že precej mešana družba. Kljub temu, da je minilo že toliko let, se še vedno živo spominja mojega prvega stavka ali bolje rečeno vprašanja, ki sem ga zastavila Andreju. Do takrat sem direktno njemu izustila le kak pozdrav. Vprašala sem ga, koliko časa živijo psi. Bil je namreč lastnik prekrasnega nemškega ovčarja. To je izzvalo ogromno smeha pri vseh prisotnih, ki niso preslišali mojega jecljajočega vprašanja. Andrej se je trudil, da bi ostal resen in mi je kar se da z resnim glasom odgovoril. Še dneve sem premlevala njegove besede, pa zven in barvo njih in v tem poskušala najti kaj, kar bi mi povedalo kaj si misli o meni. Tiste dni je bil zame življenjsko pomemben vsak njegov pogled, ki je bil poslan v mojo smer in mislim, da sem jih celo štela.
V tem času se je ˝zgodila˝ tudi moja prva ˝žurka˝. Dobili smo se pri prijatelju doma. Nikoli še nisem spila več kot kak kozarec piva in zato mi je ponujena pijača kmalu stopila v glavo. Seveda pa po svoji stari navadi, nisem vedela kdaj moram nehati tako, da sem bila do ure, ko bi morala oditi domov, že pošteno pijana. Z vsem pogumom, ki je bil v glavnem sestavljen iz alkohola, sem prosila Andreja, da me odpelje domov. Takoj je privolil, a sva kmalu ugotovila, da je dostop do njegovega motorja nemogoč, saj ga je kolega zaklenil v garažo, njega in s tem ključev pa ni bilo nikjer. Strašansko razočaranje se mi je najbrž poznalo na obrazu, ker je Andrej že naslednji trenutek predlagal, da me pospremi, saj do mojega bloka sploh ni bilo tako daleč. Spominjam se, da sem se poskušala vesti kar se da normalno, a se bojim, da mi to ni najbolje uspevalo, saj je alkohol motil predvsem moje motorične sposobnosti. Andreja pa to ni preveč motilo. Objel me je preko ramen in počasi sva se odpravila proti domu. Ne vem o čem sva govorila, saj sem ves čas mislila smo na to, da je z mano, sam z mano. Mirno lahko rečem, da so bili to eni izmed najlepših trenutkov moje mladosti. Prekmalu sva prispela do bloka. Za trenutek sem se ustavila, misleč, da se bo poslovil. A se ni.
"Te bom pospremil do vrat, do bom ˝zihr˝, da si prišla varno domov!"
Človek bi mislil, da bom lebdela, a sem se že pri prvi stopnici spotaknila, kar je Andrej pospremil z smehom. Ko sva premagala prvo nadstropje, me je nenadoma močno objel in poljubil. Bil je najlepši prvi poljub na tem svetu. Potem me je pospremil do vrat mi jih pomagal odkleniti. Še pomahal je in odšel. Kar se je potem zgodilo doma je čisto druga zgodba. Končni rezultat je bil hišni pripor, kar pa me sploh ni dosti vznemirilo - bila sem zaljubljena in svet je bil lep. Kar nekajkrat me je še pospremil do doma, tudi poljubil me je še, kljub vsemu pa nisva nikoli uradno "hodila".
Začela se je šola, ki pa ni ovirala moje zaljubljenosti in še sedaj težko verjamem, da sem prvi letnik izdelala. Več kot v šoli, sem bila z Andrejem ali bolje rečeno v njegovi družbi in tudi učila sem se bolj malo. Imela sem sicer en popravni izpit, ki sem ga naredila, drugače pa sem imela strašansko srečo, da sem, kljub kopici neopravičenih ur, prišla do drugega letnika. Hodili smo na razne žurke, se vozili z motorji in se zabavali. Šola mi je bila res postranska zadeva.
Minilo je že kakšno leto in vmes se je spremenilo marsikaj, samo moja zaljubljenost je ostajala ista. Edina razlika je bila ta, da sem jo tokrat skrivala. Vsakemu sem razložila, da me je že zdavnaj minilo. Včasih sem imela kakšnega fanta, a nikoli za dolgo. Nihče ni segel Andreju niti do kolen. Vsi so mi verjeli, tudi on in tako sva postala dobra prijatelja. Nekoč sva pozno ponoči sedela na klopci pred blokom, kjer smo se zbirali. Bila je jasna noč. Nebo je bilo posuto z zvezdami. Nekaj časa sva oba molčala, potem pa se je Andrej zleknil na klopco in dal glavo v moje naročje. Nežno sem ga pobožala.
"A veš, da pravijo, da ima vsak človek svojo zvezdo. Mogoče je tista moja!"
Pri tem je pokazal na neko zvezdo.
"Ne kaži zvezd s prstom! Pravijo, da če pokažeš s prstom svojo zvezdo, potem umreš."
Andrej se je samo nasmehnil.
Minilo je tudi tisto poletje in zame se je začel drugi letnik. Začela sem ga veliko bolj odgovorno kot pa prvega. Veliko manj časa sem preživela v družbi in veliko več doma pri knjigah. Še vedno sem občasno prihajala pred blok. Andrej je v tistem času imel dekle, zato sem se izogibala njegove družbe. Nisem prenesla niti misli na to, da je z drugo, kaj šele, da bi ju gledala skupaj.
Bil je ponedeljek, začetek oktobra, ko sem se odpravila na kraj našega večnega zbirališča. Kar nekaj časa se nismo videli, zato smo klepetali vse povprek. Na klopcah je bila tudi Petra, ki je hodila v isto šolo kot jaz. Seveda je beseda nanesla tudi na šolo in Petra me je prosila, če ji lahko posodim zvezek zaangleščino. Ravno, ko sva se odpravljale je prišel Andrej. Bil je sam, zato sem izkoristila priložnost in ga prosila naj me pelje domov. In me je. Pa ne samo to. Potem sva šla še na pijačo v enega izmed bližnjih lokalov. Tam sva sedela več kot uro in se prvič v življenju res pogovarjala. Govorila sva o šoli, o službi pa o najinih prijateljih, ki sva jih, milo rečeno, "obrala" do kosti. Nič mi ni bilo jasno. Nikoli se ni z mano še tako pogovarjal in nikoli mi ni namenil tolikšne pozornosti in še nikoli ga nisem slišala toliko in tako govoriti. Tisti večer je bil res nekaj posebnega. Kasneje, ko sem pomislila na dogodke tistega večera, se mi je vse skupaj zdelo kot nekakšno slovo. Ko sva prišla nazaj, ga je tam že čakala punca, ki je kar besnela, ker je bil toliko časa sam z mano. Andrej pa ji ni rekel niti besede, samo pogledal me je, se mi nasmehnil in pomežiknil, jaz pa sem takoj, ko sem oddala zvezek "odlebdela" domov. Spet mu je uspelo. Kljub temu, da sem se tedne prepričevala, kako mi ne pomeni prav nič več, sem bila spet na istem kot prej - zaljubljena do ušes. Naslednji večer sem komaj zdržala pri knjigah. Napovedana je bila kontrolna naloga, zato nisem imela kaj dosti izbire. Cel večer sem ležala na postelji, se učila, poleg tega pa neštetokrat poslušala njegovo najljubšo pesem, ki sem jo imela posneto na kaseti. Tako sem si želela, da bi bila lahko z njim pa sem dobro vedela, da moram pisati pozitivno, če nočem imeti celo leto potem težav s tem predmetom. In tako sem ostala doma. Ko vsaj nebi…
V sredo je bil prav zoprn dan. Pripravljalo se je dežju. Kontrolna je sicer bila že mimo, a nisem imela prav dobrega občutka. Poleg vsega se me je lotilo malodušje, ker sem tistega dne stopila na tehtnico, ki je pokazala odločno preveč. Jedla sem solato, ki je sicer sploh ne maram, ko je pozvonilo. Pričakovala nisem nikogar, zato sem previdno odprla vrata. Na hodniku so stale tri moje prijateljice.
"Kaj pa ve tukaj?"
Nekaj časa so se samo spogledovale, potem pa je ena le spregovorila.
"Andrej je mrtev."
"Ja, najbrž!"
Hotela sem se zasmejati in jih ozmerjati, ker so si izmislile tako neumno šalo, a mi je beseda zastala v grlu, ko sem videla njihove oči. Bile so solzne.
"NE! Kako? Zakaj?"
Bojana me je objela .
"Včeraj zvečer. Imel je prometno nesrečo. Umrl je takoj."
Ne vem kako sem preživela dneve, ki so sledili. Nekaj časa nisem hotela verjeti. Vsakič, ko sem slišala motor sem se obrnila in vedno sem bila razočarana. Tako močno sem si želela, da bi prišel k meni in rekel, da je bilo vse skupaj samo neumna šala. Pa ga ni bilo. Megleno se spominjam pogreba. Spominjam se, da nisem imela več solza, spominjam se groze in obupa, ko sem videla, kako so spustili majhno žaro v zemljo in spominjam se bolečine, ki mi je trgala srce. Vsega je bilo konec.
Veliko let je že minilo. Bolečina je izginila, spomin je ostal. V tem času sem spoznala tudi fanta, s katerim nameravam deliti svoje življenje. Zelo ga imam rada, a v mojem srcu še vedno ostaja prostor, ki je namenjen le tebi Andrej.
Pošlji verz | 243 glasov
Moja mami je imela samo eno oko. Sovražil sem jo… bila mi je vedno velika zadrega.
Za preživljanje družine je kuhala v šoli za nas učence in tudi učitelje. Nekega dne me je med poukom prišla pogledat in mi zaželet lep dan. Bil sem tako jezen in užaljen, kako je mogla biti tako nesramna, da takšna pride k meni in mi dela sramoto. Zato sem jo ignoriral, s sovražnim pogledom pa dal vedeti kaj je naredila, potem pa sem besno stekel stran.
Naslednjega dne mi eden od sošolcev reče, "ej, tvoja mami ima pa samo eno oko!" Bilo me je tako sram, da bi se najraje pogreznil, zraven pa sem si želel, da bi moja mami izginila za vedno. Zato sem se tistega dne z njo zelo osorno pogovarjal in ji zabrusil, "če mi misliš delati takšne scene, kjer se mi sošolci režijo, zakaj rajši kar ne umreš?!!!"
Moja mamica sploh ni odreagirala…
Ker sem bil poln jeze, niti za sekundo nisem pomislil kaj sem ji rekel. Popolnoma sem pozabil nanjo in na njena čustva, mislil sem samo nase. Želel sem iti iz hiše in se nikoli več vrniti.
Zato sem se pri učenju resnično potrudil in dobil priložnost študirati v Singapurju. Potem sem se poročil. Kupil sem hišo. Dobil svoje otroke. Bil sem srečen in zadovoljen s svojim življenjem, z otroci in udobnostjo, ki sem jo imel.
Potem pa je nekega dne prišla na obisk moja mati. Ni me videla že leta in leta in tudi vnukov še ni spoznala. Ko je stala na vratih, so se ji moji otroci porogljivo krohotali in vpili da je prišla nepovabljena. Zavpil sem nad njo, kako si drzne priti in prestrašiti moje otroke.
"IZGINI, SEM JI REKEL!!!" Moja mati je na to dogajanje tiho odgovorila, "oh, oprostite. Verjetno sem prišla na napačen naslov," in hitro odšla.
Nekega dne sem dobil na moj Singapurski naslov vabilo za srečanje bivših sošolcev. Šel sem na srečanje, ženi pa sem se zlagal da grem na službeno pot. Po srečanju s sošolci sem šel še malo mimo naše stare hiše, kjer sem preživel otroštvo, bolj zaradi radovednosti. Sosedje so mi povedali, da je mati umrla. Niti ene solze nisem potočil.
Potem pa so mi sosedje pomolili v roke materino pismo, ki ga je preden je umrla napisala zame.
Dragi sin, ves čas mislim nate, Žal mi je, ker sem prišla v tvojo hišo v Singapurju in prestrašila tvoje otroke. Bila sem zelo srečna, ko sem slišala, da prideš na srečanje sošolcev.
Vendar pa sem se tako slabo počutila, da sem slutila, da se v postelji niti obrnila ne bom, kaj šele, da bi te prišla pogledat. Oprosti mi, da sem ti bila v času tvojega odraščanja v veliko zadrego. A ves…, ko si bil se zelo majhen, si doživel nesrečo in izgubil en oko. Zato jaz, kot tvoja mamica nisem imela srca gledati te odraščati samo z enim očesom. Pa sem ti podarila svojega. Bila sem zelo ponosna na svojega sina, ki je s tistim očesom videl ves zanj novi svet, tudi zame.
Z ljubeznijo,
Tvoja mami.
Pošlji verz | 33 glasov
Mogoče zgLedam srečna.
Ampak nisem!
Sigurna sem da misLite da rada živim!
Toda od znotraj hočem umreti!
MisLite da izgLedam močna in neobčutLjiva.
Pravzaprau pa me zaboLi vsaka grda beseda!
Vem da se vedno smejim.
Ampak u sebi jočem.
Svet ne bo nikoLi vedeL
Da moje soLze tečejo ponoči!
Vem da ne boste nikoLi vedeLi.
Kako grozno sem ranjena od znotraj.
Hočem Le. da vsi vidite kako srečna
Sem nekoč biLaa... Pošlji verz | 9 glasov
Dan pred božičem sem hitela v veleblagovnico, da bi nakupila še zadnja darila.

Ko sem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebi pritoževati. To bo trajalo celo večnost, pa toliko drugih opravkov še imam.

Božični prazniki so vsako leto bolj neznosni. Ko bi se le lahko spravila v posteljo, zaspala in se zbudila, ko bo že vsega konec.

Navkljub slabi volji sem se odpravila na oddelek z igračami, kjer so me ponovno vznemirile visoke cene igrač.

Pa se po praznikih otroci sploh še pritaknejo teh precenjenih igrač?

Med policami sem opazila petletnega fantička, ki je k sebi stiskal punčko. žalostno je božal punčkine laske.

Zanimalo me je, za koga je ta punčka. Fantiček se je takrat obrnil k starejši gospe, ki je stala poleg njega: “Babi, si prepričana, da nimam dovolj denarja?”

Starejša gospa je odvrnila: “Saj veš, da nimaš dovolj denarja za to punčko, ljubček.”

Potem mu je naročila, naj jo počaka tam, sama pa bo še malo pobrskala naokoli. Odhitela je stran.

Fantiček je še vedno stiskal punčko k sebi.

Odpravila sem se k njemu in ga povprašala, komu bi rad podaril to punčko. Takšno punčko je imela njegova sestrica najrajši in si jo je želela za Božič;.

Prepričan je bil, da jo bo Božiček letos pustil pod smrečico. Odgovorila sem mu, da ji jo bo Božič;ek morda kljub temu prinesel in naj ne bo tako zaskrbljen.

žalostno je odvrnil: Tja, kjer je sedaj, ji Božiček ne more prinesti punčke.

Mamici jo moram dati. Ona ji lahko edina odnese to punčko.

Njegove oči so bile polne žalosti, ko mi je povedal: Moja sestrica je odšla k Bogu, v nebesa.

Očka pravi, da bo tudi mamica kmalu odšla k njej, zato sem ji hotel dati to punčko, da jo odnese sestrici.

Srce mi je skoraj zastalo. Fantek me je pogledal in dodal: Očku sem naročil, naj ne pusti mamice oditi. Rekel sem mu, naj počaka, da se vrnem iz trgovine.

Potem mi je pokazal čudovito fotografijo, na kateri se je smejal ter mi razlož;il: Tudi to fotografijo bom dal mamici, da me ne bo pozabila.

Rad imam svojo mamico in želim si, da ji ne bi bilo treba oditi, toda očka pravi, da mora k moji mali sestrici.

žalostno je pogledal punčko v svojem naročju.

Hitro sem segla v denarnico in iz nje izvlekla nekaj bankovcev. Fantku sem predlagala, da bi še enkrat preštela njegove prihranke. Morda pa le ima dovolj. V redu, je dejal, upam, da imam res dovolj.

Neopazno sem svoje bankovce dodala njegovemu denarju, nato pa sva začela šteti.

Zdaj je bilo več kot dovolj za punčko. Zahvalil se je Bogu za to, da ima zdaj dovolj denarja.

Potem me je pogledal in rekel: Včeraj zvečer preden sem zaspal, sem molil, da bi mi Bog zagotovil dovolj denarja za punčko za sestrico.

Uslišal je mojo prošnjo. želel sem si tudi, da bi mamici lahko kupil belo vrtnico, toda te prošnje nisem upal vključiti v svoje molitve. Zdaj pa imam dovolj za punčko in belo vrtnico.

Veš, moja mamica obož;uje bele vrtnice. Kmalu zatem se je vrnila starejša gospa, jaz pa sem s svojim vozičkom odšla naprej.

Po tem srečanju je bilo moje počutje bistveno drugačno kot takrat, ko sem vsT0Pila v trgovino.

Fantička si nisem mogla izbiti iz glave. Potem sem se spomnila novice, ki je bila pred dvema dnevom objavljena v lokalnem časniku.

Pijan možakar v tovornjaku se je zaletel v osebni avto, v katerem sta bili mlada ženska in majhno dekletce.

Deklica je na kraju nesreče umrla, mamico pa so pripeljali v bolnišnico v kritičnem stanju. Njena družina je morala odločiti, ali jo bodo odklopili z aparatov, ki so vzdrževali njene življenjske funkcije.

Nikoli več naj se ne bi zbudila iz kome. Je bila to družina fantka iz blagovnice?

Dva dni po srečanju v blagovnici sem v časopisu prebrala, da je mlada ženska preminila.

Kupila sem šopek belih vrtnic in se odpravila v mrliško vežico, kjer so ji ljudje izkazovali zadnje spoštovanje.

Ležala je v krsti z belo vrtnico ter fotografijo fantka v rokah, na njenih prsih pa je ležala punčka.

V solzah sem zapustila vežico. Polastil se me je občutek, da moje življenje ne bo nikoli več takšno kot prej.

Še vedno si težko predstavljam, kako močna je bila fantkova ljubezen do mamice in sestrice. Samo delec sekunde je zadostoval, da mu je pijanec odvzel najpomembnejše na svetu.
Pošlji verz | 8 glasov
Ti si bla moj smeh,
Ko sem bila na tleh.
Ti si mi dala objem,
Ko sem jokala za njem.
Ti si mi rekla RADATEMAM,
A jaz ti drugače povedati ne znam,
Da ti si USE za kar živim,
TI si tisto zaradi česar ponoči bedim,
TI si tisto zaradi česar sm se usm postavila po robu,
Kadar je kdo najino prjatlstvo prelomu.
In vedi Pelly…
Da res zamerit ti ne morm,
Ker tega niti ne premorm.
Da res si me zlomila,
Veliko souz sm zate pretočila.
A te souze žalosti se nikakor ne morejo primerjat
S TISTIM kar si ti čez noč iz mene naredila,
Koliko dobrih stvari zame si storila
In koliko alkohola popila da bi me pozabila.
Zato ti povem še to,
Da oprostim ti vso zlo!
In vedi…nočm d se počutiš krivo,
Kajti NA NAPAKAH SE UČIMO!!!

Radatemam!.<333
Pošlji verz | 7 glasov
kdo ti ie pumagu k bla si na tleh ?
kdo ti brisu ie souze k ble so u tvoih oćeh ?
kdo ti govoru nailepše stvari ?
kdo ie reku d brez tebe sveta ni ?
mogoće se nkoć boš zavedala kai si mi nrdila,
mogoć se nzai boš vrnila !
nikol se ne ve svet ie krut,
dnz si supr a iutr pride to v obup !
mogoć me razumš kai hoćm ti puvedat ,
mogoć me razumeš da nemorn se te nagledat !
neki ie pusebnega na teb to sama veš ,
za tebe šla bi na JamaJco peš !
bli sva naibolši priatlci a tega već ni ,
v moimu srcu sam še spomin živi !
sam še uedn te rada mam ,
škoda k pršu ie ta pofukan dan !
ćprou vem da zafukala sn izt ,
sam fak no to nemore bit tist
k spravi tprave priatle narazn
tko k bi bli usi ena golazn !
škoda k se to ie konćalo ,
srećna bi bla da bi se priatlstvo nadalievalo !
sorry za use .
uem da zaiebala sn te !
Pošlji verz | 6 glasov
Rada bi kričala. a nimam glasu.!


Rada bi jokalaa. mi je zmanjkalo solz.!


Rada bi goworila. a nimam besed.!


Rada bi te objela. a me roke ne ubogajo.!


Rada bi ljubila. a ne ćutim srca.!


Rada bi bila srećna. a mi bolećina tega ne dupušća!


Nihče ne ve. da joćem.!


Nihće ne ve. za mojo bolećino.!


Nihće ne ve. kakšno je moje trpljenje.!


morda le on. ki mi jemlje življenje.!
Pošlji verz | 5 glasov
Ti.. PoonoĆii ne sPim gledam Tuoie sŁike in iHTim
SoŁz nemorrem ZadRžaTi ZaTo jih na pŁano sPusTim
Težko mi je biŁo k so mi sPoRoćiŁ za Tuoio smrT
A ZdeJ mi Je Še Teži Sej Sm ugotouiŁa Da moi
Srćk je PoPounoma sTrT.. MoRaŁi Bomo uGoTouiTi kako zaĆeTi
žiueTi bReZ TEBE A PozaBiTi Te nebomo moGŁi nikoŁi
Biu si ĆudouiTa usebCa in PrJatu gdoR Te je puznou
Je biu Łahko enosTauno PresRećn <33
Ub tuoji smrTi Se je marsikomu podru sveT Sei si za uedno
Šou od ns.! Zaasee Vem Da nom Nikool puzabLaa
NaJingaa smeeHaa dRuženJaa zaFrkaVanjaa .. ITd.
Uedno si me znou spravT u smeh kdr sm bla slabe uole
Si pršu du mene in me u momenTu spravu u bolšo
Ne znam si predstavlat laJfaa breez teebe rada bi šla h teb
UeDuu sii da Tee mam naaj raj[ ampak misŁu si da sam koT
FrendaL] ueš to ni res zakaj je mogl se to zgudit da povem
Resnico in šele po tvoji smrti sm zvedla da si ćutu isTo
In si hootu d sua skupi [ ampak si se bau da bo moi udgouor ne]
2 dni pa bi bloo za uba drgač.!!<33
Zaaakaaj.? Zaakaaj se sprašujem lajf zame nima ueć pomena
Nevem ali nej pustim druge trpeti jz pa nej odd idem h tebi .?
Al nej žiuim še zaTee.?
NaaJraaJ sm Tee meeŁaa in Te Tuut bom DokŁeer se Ti ne PRDRUŽM
<333
Pošlji verz | 4 glasov
Vedela sem, da me ne ljubi,
da je vedno le lagal.
A verjela sem slepo,
še zdaj nevem zakaj.
Njemu ne zamerim,
ker preveč sem ga ljubila,
a sebi tega nikoli ne bom oprostila
Pošlji verz | 4 glasov
takrat ko v grob so te položili s črno zemljo te prekrili.
Takrat so mi lile solze da bi bolećino izbrisale.
solze se niso ustavile,bolečina je premagala srce
tisti trenutek le ena želja je bila, da bi se v grobu ti pridružila
moje srce nigdar nebo pozabilo nate moja svečka vedno bo gorela
zaTe..<|3
Pošlji verz | 3 glasov
IZ SRCA

Včasih se mi zdi, da nimam več moči
Da sam zrem v ljudi jih gledam v oči.
Sam k na pot se mi postavš ti
Se pržgejo vse luči,
Vse v men spet zaživi,
vse lepo se mi zdi.
Ti si tista svetla stran kateri jst sledim,
Odkar poznam te se sama seb več vredna zdim.
Vse lahko nardim,
k da nou lajf živim.
Vem da vedno bo tko
pa nej bo dobr al slabo.
Nikol ne bom te dala
vedno tvoja bom ostala.
Tipi, šola dnar al pa znanje
Nimam časa zanje.
Vse to je isto sranje,
važn da mava svoje sanje,
da delava zanje.
Upam da veš kok mi pomenš,
K pridm do tebe mojo dušo odklenš.
K gre kej narobe celo noč ne zaspim,
Rajš stojim pr oknu in do jutra bedim.
In pol se delam k da vse je šlo že mim,
Mogoče se zlažm,
mogoče kdaj ne pokažm.
Sam vedn boš moja
In ti moja
Vse do konca najiga obstoja
Prjatlstvo je tisto na kerm svet stoji,
Mogoče nimam prou sam men se tko zdi
Da brez frendov ni veselja,
da folk da energijo, smeh in volo do življenja.
Zato pa smo ljudje da pomagamo si,
Da vsak za sebe u kotu ne stoji.
Sam morš najdt prave, ker usak je drugačn
Eden je vesel drug pa pač drugačn.

Iz srca ti zdj povem,
da nikamor ne grem.
Stojim ti ob strani,
Lahko zjokaš se na moji rami.

K se mi svet podira,
Duša zapira,
Sem zmedena in ne vem kam zdj
Si tuki ti k mi pokažš kako naprej.
In glej najino prjatlstvo je brez ush mej.
V dobrem in slabem živiva v pravlci tej,
K mi je hudo mi rečš: ''Tejzy dej se mal nasmej!''
vsh problemou sm frej,
ker vem da ti si tuki.
Skupi sva z roko v roki,
Boriva se pred otroki
K ne vejo zakaj živijo
U obrz se nama smejijo.
Ne vejo o čem beseda teče,
Midve sva že našle
Te minute sreče.
Ne ganejo naju njihove besede leteče.
Že k sva se spoznale
Sva se smejale, jokale, premišljevale, dileme in probleme reševale.
Cajt za tipe zabijale, življenje druga drugi v celofan zavijale.
Upam da še velik skupi bova prežvele,
Da sanje bova ujele in še naprej hudo se mele.
Vem da na pravi poti stojiva,
Da tistga kar si si zares želiva.
Nikol se ne umiriva ker pršou je cajt,
Da spoštovanja dobiva in zares zaživiva.
Vrjamm da nama bo uspel kar sva si zadale,
Če je skupi bova ostale na prave strune igrale.
In čeprou mava učasih drugačne poglede na svet,
Vem da brez tebe ne bi mogla žvet.
Zapomn si, da ti bom stala ob stran
Ob vsaki bolečini, ob vsaki novi rani.

Iz srca ti zdj povem,
Da nikamor ne grem.
Stojim ti ob strani,
Lahko zjokaš se na moji rami.
Pošlji verz | 3 glasov
Ljubezen je kot ptica,
kot angel je z neba,
ljubezen je kot čudež,
kot želja brez meja.
Pošlji verz | 3 glasov
Ne prosi sonca, da večno sije. NE MORE! Obstaja noč.
Ne prosi človeka, naj večno živi. NE MORE! Obstaja smrt.
Ne prosi me, naj nimam rada. NE MOREM! Obstajaš ti.
Pošlji verz | 3 glasov
Če nekoga zares ljubiš,
potem je hudo ko odide in te zapusti.
A še hujše je spoznanje,
da te tisti, ki ga ljubiš,
nikoli ljubil ni.
Pošlji verz | 3 glasov
Prikradel si se v moje misli,
še sama nevem kdaj,
čisto tiho in počasi,
kot bi bil le slučaj.
Nisi imel ne vstopne karte,
Nisi me vprašal ali smeš.
Da živiš v mojih mislih,
tega še zdaj ne veš.

Mogoče le solza,
mogoče le kri,
mogoče le smrt,
ki se po sobi podi,
mogoče le groza,
mogoče le strah,
mogoče telo,
ki spremeni se v prah.
Mogoče le luč,
ki noč osvetli,
mogoče ljubezen,
ki v temi gori.
Mogoče le duša,
ki dalje trpi,
mogoče spoznanje
da tebe več ni!
Pošlji verz | 3 glasov
Sama sedim v kotu na tleh,
s telefonom v roki in solzah v očeh,
roke so potne, usta drhte,
tiho šepetajo tvoje ime.
Pošlji verz | 3 glasov
x...Znala sam o tebi, znala sve...x

x...pala ti na grudi ledene...x

x...tamo samo kamen kuca...x

x...tu gde ljubis, koza puca...x

x...Znala sve i na sve pristala...x

x...samo jednom sam zablistala...x

x...nije ljubav sve sto vidis...x

x...zato pazi kome zavidis...x

x...Stajala sam tamo srecna i sama...x

x...i mogla sam tako bar jos pola veka...x

x...a kada sreca dosadi coveku...x

x...iza ugla nevolja te ceka...x
Pošlji verz | 2 glasov
Pršu je čs, za katerega sm vedla, da bo teško, kaj bom nardila?
Nevem, ful mi je teško, pozablam trenutke k sva mela se lepo.
K sva se ljubila in zmenila, da se nikol nebova pozabila,
srce me boli k pomislm na tebe, nism vedla da me loh to zjebe.
Rabm to, kako se nasmejiš, rabm to kako si me želiš.
Pogrešam roko k me boža in tvoj vonj k diši k roža.
Lepota tvoja in telo, a to res moje več nebo?
Ljubezen je bolezen, to vidm šele zdej.
A kaj morm k žiulenje gre naprej.
Pošlji verz | 2 glasov
Moje srce ti še vedno pripada, pa čeprou vem da me nimaš rad.
Ko si me pustu sm jokala usak dan, nism hotela žvet, hotela sm stran.
Lepa postava, nasmeh in oči, zdej k tega nimam u srcu me boli.
Nimam poguma, nimam moči, da te pozabim za use večne dni.
Lepe trenutke si mi pustu, ko si odšel srce si mi zlomiu,
da rabš svobodo si mi govoriu, a js vem da resnico si prikriu.
Nima veze, čs celi rane, in v temni noči spet sonce ustane.
Pravjo, če napake nardimo se iz tega tud nč ne naučimo.
Pošlji verz | 2 glasov
Neprestano ponoči se zbujam, obujam spomine k so plod domišlije, k vidm neresnico me spet ponovn ubije… Zakrije pogled mi njegov obraz… Slišim njegov glas v meni mi pravi da me hoče…
Sam to ni res… Zakaj se prepričujem da mam šanse, čeprou jih nimam… In ne morm se zadržat…
Spet si zatiskam oči… Zakrivam skrbi… Preveč me to boli, da bi si priznala, da nimam spet prou…
Spet še enkrat nebi rada se predala… Use bi dala, da bi te dobila, pa čeprou nemorm in žou mi je…
Trpiš zaradi mene… Trpim zaradi tebe… Trpiva oba sam tko k jst… Razumi da kt tok trpet se neda…
Kr ne poveš mi kaj čutš… Sam dobr, qL, ne zamerm ti… Vem da je težko… Vem da se nemorš odločt,
čeprou po eni strani me hočš… In pride do zapletou… Enkrat sva skupi, drugič kolega… Tretjič kt da nebi blo nč… Pol na koncu ne vidm kaj nardit… Ja seveda k me pogleda se zaveda da je centr sveta…
Ampak, joj mi mera ne da… K se sekerava oba… Hočm da bi bla vesela oba… Sam ti ne morš bit z mano… Js nemorm bit srečna brez tebe kr sto bolših tipic za tabo se grebe…Sam ko jih jebe.
Prvo je ljubezn, drugo je lepota… Ti maš oboje, sam u meni raste samota.
In čakanje v neznano me ubija… Hočš al nočš to povedat… U želodcu me zvija… Sam hočm slišat resnico kr lažji bo za oba… Čeprou bo slaba sam da tesnoba u meni bo šla !
Pošlji verz | 2 glasov
Sedim pri oknu, strmim v nebo, s solzami v očeh in z mislijo nate.
Tu se mi ustavi svet, tu se mi ustavi vse.
Ustavi se moj dih, ustavi se pogled.
Zagledam se v zvezdo, ki me spominja na tebe.
Pomislim na vse lepo, tudi tisto, ki zdaj vem, da je bilo zlagano.
Pomislim na trenutke, ko sva bila skupaj.
Lepi trenutki, a sedaj zame boleči.
Vem, res sedaj vem, da tvoje srce bije za drugo, zdaj vem da nisem vredna tebe.
Vem tudi to da sem ostala sama… tebe ni, ne ni te več.
Ni te ob meni.
Sedaj si ob drugi.
Morda so bile lepe besede le laž, a meni so bile takrat najlepše, sedaj pa najbolj boleče.
Takrat je tudi nebo vedelo da te bom izgubila, jokalo je z menoj, a se tega nisem zavedala.
Sedaj ko vem, da te ne bom mogla več objeti, ti povedati da te imam rada, želim, da pozabim kaj pomeni imeti rad.
Če tebe ne smem imeti, drugega ne želim.
Ti si tisti ki si mi pomenil vse.!
Tisti ki si mi sedaj vzel vse.! Pustil si mi le bolečino.
Nekoč ko bom pozabila vse trenutke, tebe pozabile ne bom.
Vedno te bom nosila v mojem srcu pa če prav kot bolečino.
Želim da nikoli ne pozabiš te besede:
RADA TE IMAM, VEDNO TE BOM IMELA
Pošlji verz | 2 glasov
Mogoče booš tudi ti nekega dne ljubil, in veš nikdar nisem verjela, da te bom lahko pozabila. pa čeprav sem te močno želela, vem da bo v meni ostav nek spomin nate, vedno bo delček mene in mojega srca utripal zate! ta spomin nebo let, bo pa spomin na zlagano ljubezen. dolgo časa sem rabila, da so se mi odprle oči, da sem spoznala, da sem bila le igrača v tvojih rokah! zakaj? prvič sm te ljubila, sanjala in ti pa si vse to preveč izkoriščal. dobro, da sem to spoznala, ena izkušnja več! toda kaj ko to v ljubezni ne velja. tako zelo si me razočaral, da tega nebom pozabila, nebi ti mogla oprostiti, posebno zdaj ko hodiš mimo mene, kot da sem zrak kot da me ni. ne privoščiš mi niti pogleda niti pozdrava, prišlo je tako nenadoma, brez pravega vzroka, brez besed, nisi imel toliko poguma, da bi mi v obraz rekel: zbogom, konec je!
vem da bi me te besede bolele, da bi zavedno ostale v mojih mislih, bilo pa bi bolje , kot da preprosto izgineš, se obrneš stran. mislim da me nisi nikdar ljubil, in tega nikdar neboš sposoben.
tvoje srce je kot kamenj, oči ledene, delal si se kot, da me ljubiš, nevem kako, ampak pretentano. dober igralec si, tvoja igra je bila naduse prepričliva. tako osamljena sem bila, da sem te spregledala, veš, da ti nisi vedel za ljubezen. imaš telo odraslega in dušo otroka. vse to je bila zate zabava, mogoče boš nekega dne tudi ti ljubil, mogoče boš nekega dne tudi ti imel nekoga rad. in šele takrat boš spoznal, kaj je prava resnična ljubezen.. povem ti takrat boš trpel, hudo trpel!
Pošlji verz | 2 glasov
Najmanj 8 let sva si vse zaupali
Skupaj v slabih trenutkih upali…
A ko spoznaš da je to mimo
Ti je v srcu hudo…
Nikoli več ne bo kot prej
Življenje bo drugačno kot doslej
V težkih trenutkih sama bom
A vedi da jaz pozabila te nikoli ne bom
Nadomestiti te nobena ne more…
Komaj čakam da se zbudim iz te more
Mislili sva iti še v kino
A pustila si samo praznino
Kako naj pozabim vse najine skupne trenutke
Kdo zacelil bo moje zlomljene perutke
Rada sem te imela in te še imam
A moje srce ti več ne dam
Izdala si me,to me boli
Bivša najboljša prijateljica srce mi gori…

Ko izgubiš najboljšega prijatelja se ti svet obrne na glavo

ko priJaTeŁja izgubiš zaradi izdaJe se ti sUeeT obrne na gŁauo , ko priJaTelJa izgubiš zaraDi smrTi se Ti sueT dobesedno podre in neveš kako naprej mogoće bo razlog zaradi izdaJsTa ćez leTa postaŁ Łogićen in se bosTa na stara Łeta s priJateŁjem še smeJaŁaa .. a ko oddide za uedno se bosTa srećaŁa šeŁee takraT ko boš Tuudi Ti odšeŁ u uećnosT.!
Pošlji verz | 2 glasov
don't wanna feel the way that I do
I just wanna be right here with you
I don't wanna see, see us apart
I just wanna tell you straight from my heart

I miss you

I can't sleep
I just can't breathe
When your shadow is all over me
Don't wanna be
A fall in your eyes
And all we had was built on lies

I don't wanna feel the way that I do
I just wanna be right here with you
I don't wanna see, see us apart
I just wanna tell you straight from my heart

I miss you

What would it take
For you to see
To make you understand
That I always believe
You and I can make it through
You still know I can't get over you

I don't wanna feel the way that I do
I just wanna be right here with you
I don't wanna see, see us apart
I just wanna tell you straight from my heart

I miss you <|33
Pošlji verz | 2 glasov
Bil mi je prijatelj,
bil mi je vse ..
Bil je moje upanje
in cilj v katerega se zre ..

Sva skupaj se igrala,
včasih tudi jokala ..
Drug drugega objela,
in v momentih le zase živela ..

Včasih se pogovarjala o grdih rečeh,
včasih znala uživati v lepih stvareh ..
Sva si zaupala vse,
ni bilo važno, če grešne so misli bile.
Pošlji verz | 2 glasov
Temna noč.
Le pločnik se vzporedno vije s cesto v daljavo.
Ne vidim kje se konča.
Temno je.
Ulična svetilka sveti s šibko svetlobo.
Le toliko, da če se postavim pod njo pod sabo vidim svojo senco.
Strašno je.
Vse tiho in mračno.
Ob pločniku travnik, ki ga kar ni videti konca.
Vem, da nekje potikajo tiri. Ne vem točno kje. Enkrat sem jih opazila, ko sva s prijateljico sprehajali njenega psa.
Usedem se.
Na mrzel beton posut z malo kamenčki.
Čakam ..
Mogoče bo nekdo prišel.
Mogoče bo on pogledal skozi okno in me videl, prišel ven in me objel.
Po vsej sreči rekel, da me ima rad in da bi bil rad z mano.
Samo sanje.
Moje iluzije, katere ne bodo nikoli prešle v realnost.
Še malo počakam in razmišljam.
Razmišljam o njem. Kako je popoln in kako je lahko nekdo srečen, da ga ima.

Vstanem in grem. Odločena, da poiščem tire.
Stopim na travo. Rahlo mokra še od včerajšnjega dežja.
Hodim a se kmalu ustavim.
Strah me je.
Nikogar nekje.
Kaj če se zgubim.?
V tej temi ne bom našla poti domov.
Ni važno.
Grem naprej.
Bližam se gozdu in vse temneje postaja.
Prišla sem na potko. Neko gozdno pot.
Kje sem, še sama ne vem.
Hodim in hodim. Slišim le šumenje peska pod mojimi stopali.
Vstavim se pri znaku, ki označuje da so v bližini tirnice.
A vseeno grem naprej, čeprav je prepovedano.
Prišla sem do njih, našla sem jih.
Usedem se na njih in spet čakam in razmišljam o njem.
Me je opazil, ko sem sedela pred njegovo hišo.?
Bo prišel za mano.?
Me bo objel in mi rekel, da me ima rad.?
Spet samo sanje.
Zbuditi se moram iz njih.
Ne, sanjam naprej.
Tako lepo je sanjati in verjeti v nekaj.
Sanjam, kako se sprehajava po parku ..
Jeseni, ko je vse listje posuto po sprehajalni potki ..
Kako listje šumi pod najinimi nogami ..
In kako me ima objeto okoli ramen ..
»Pazi.!« Skočim pokonci in padem nazaj.
Zaboli in za las je šlo.
Skoraj bi me poteptalo pod kolesi vlaka.
Kdo je bil to.?
Kdo me je rešil.?
In kdo me je zbudil iz mojih sanj.?

Ozrem se in daleč zadaj vidim veliko postavo, ki se oddaljuje od mene.
V šoku sem in ne zavedam se, kaj se dogaja okoli mene.
Poberem se in stečem za mojim rešiteljem.
»Počakaj.!« in postava obstrmi na mestu.
Počasi se obrne, a ne vidim obraza .. pretemno je.
Strah me postaja in upočasnim korak.
Postava začne hoditi proti meni.
Oglasi se z močnim, moškim glasom.: »Skoraj bi umrla.!«
Prepoznala sem ga ..
On je .. ON.
Rešil me je.
Odšel je za mano z namenom, da bi mi povedal kako me ima rad.
Spet sanje ..
Samo naključje je bilo ..

»Videl sem te, ko si sedela na pločniku pred mojo hišo ..«
Zastane mi dih.
Mogoče pa le ni bilo naključje.?!
»Odšel sem ven, a ni te bilo več .. Daleč sem videl nekoga, ki se sprehaja po travniku in odšel sem za tabo. Hvala bogu, da sem prišel pravočasno.«
»Hvala.« se rahlo zatrese moj glas.
Ne upam mu pogledati v oči.
Pravkar mi je rešil življenje.
Opazi da drgetam.
Zebe me.
Kar naenkrat me objame.
Kaj se dogaja.?!
Sanjam.?!
Spet samo sanjam.?!
NE.
Vse je res.
»Vidim, da te zebe ..« si sleče jakno in mi jo dene čez rame.
Kaj se dogaja.?!
Moj um sploh ne sledi več temu ritmu.
»Kako ti je ime.?!« me vpraša.
Kaj naj mu rečem.?!
»Nika sem.«
»Lepo ime.«
Nekaj časa je med nama tišina.
»Pojdiva domov, jakno pa mi boš vrnila kdaj drugič.«
In pospremil me je do doma.
Za slovo, ko sva se ločila me je zopet objel.
Občutek, kot v sanjah ..
Nepopisen.
Še zdaj ne vem, kako je izvedel zame ..
Naslednji dan sem mu vrnila jakno.
Sedaj sva najboljša prijatelja in med sabo si zaupava vse ..
No ja ..
Ene stvari mu nikoli ne bom morala priznati ..
Še vedno ga imam rada na drugačen način ..
Pošlji verz | 2 glasov
know that when you look at me
There's so much that you just don't see
But if you would only take the time
I know in my heart you'd find
Oh, oh, a girl who's scared sometimes
Who isn't always strong
Can't you see the hurt in me?
I feel so all alone

I wanna run to you
Ooh, ooh
I wanna run to you
Ooh, ooh, ooh, ooh
Won't you hold me in your arms
And keep me safe from harm?
I wanna run to you
Ooh, ooh
But if I come to you
Ooh, ooh, ooh, ooh
Tell me, will you stay
Or will you run away?

Each day, each day I play the role
Of someone always in control
But at night I come home and turn the key
There's nobody there, no one cares for me
Oh, oh, what's the sense
Of trying hard to find your dreams
Without someone to share it with
Tell me what this means
I need ya here
I need ya here to wipe away my tears
To kiss away my fears
If you only knew how much...

Pošlji verz | 2 glasov
PAZI NASE !« je še zaklicala preden je odšel. Saj mu je zaupala, pa vendar jo je obhajal dvom. Vedela je, da živi za svoj motor, zato mu ni nasprotovala ko je rekel da gre na dirko. Gledala je za njim ko je odhajal. Skrbelo jo je, a je potlačila skrbi in poklicala najboljšo prijateljico. Pogovarjali sta se in za nekaj časa je potlačila skrbi in se pretvarjala da je vse v redu, da nebi užalila prijateljice, ki se je tako trudila da bi ji pomagala čez to. Kar naenkrat pa jo je streslo. Ni vedela kaj je to, vedela je le da je nekaj hudo narobe. Čez minuto je zazvonil telefon. Neznana številka…mukoma se je oglasila. V grlu se ji je naredil cmok. Počasi ji je po licu spolzela solza, nato še ena…
Nepremično je sedela, umirjeno dihala, z solznimi očmi…
Prijateljica ji je počasi vzela telefon iz roke, in poslušala.
Slišala je, ko so govorili : »nesreča..ovinek..nismo mogli pomagati...umrl je…žal…«
Pogledala jo je. Še vedno je sedela, s praznim pogledom zrla nekam v daljavo. Nato pa je vstala, in začela hoditi po cesti, in jokala. Jokala za fantom, ki ga je ljubila bolj kot svoje življenje. Brez njega ob njej ni nje..to je zdaj dobro vedela. Stemnilo se je, ona pa je še kar hodila.
Prišla je do gozda, bila je trda tema, a to na njo ni vplivalo. Vedno globlje je hodila … nato je začela teči. Tekla je, v glavi ji je razbijalo, mislila je da ji bo raztrgalo pljuča…
A ni se ustavila; tekla je naprej, hotela je ustaviti solze, uničiti bolečino ki je uničevala njo…
Nato pa je padla. Počasi se je pobrala, in pogledala okoli sebe. Nikjer nič, nekaj metrov naprej se je svetlikala gladina jezera…
Obdajala jo je gluha tišina, slišala je lastno bitje srca..
In ni je bilo strah. Ni več čutila bolečine, vsaj ne fizične…
V duši pa jo je trgalo na dvoje…
Živela je zanj! Zdaj nima nikogar več…
Pogledala je naprej, proti jezeru, in kot v snu hodila proti njemu…
Ko je občutila hladno vodo, je občutila tudi vrtinec, ki se je počasi pomikal proti njej..
Obstala je, do kolen v vodi…
In čakala…
Pogledala je v nebo, še zadnjič izgovorila njegovo ime, nato pa, z mislimi pri njemu izginila pod gladino.
Pošlji verz | 2 glasov
Moja želja je, da bi umrla, umrla takoj zdaj,
čeprav nebi sončnega žarka več uzrla,
čeprav zame nebi cvetel več maj.
Kaj naj naredim, da bom rešena tega trpljenja?
Niti trenutka ne držim več, v meni ni več niti kančka veselja.
Vse bi naredila, da bi se mi želja izpolnila,
čeprav nebi nikoli več rožic sadila,
čeprav nikoli več se nebi zaljubila.
Čeprav sem še mlada, saj imam komaj 14 let.
Čeprav imam nekoga zelo rada, bi zapustila ta svet.
: (
Pošlji verz | 2 glasov
NJEMU.
SOBOTA 10.1.2009 JE BIU DAN K STA STARCA NEKAM ŠLA POPOVDNE ME MAMI POKLIČE IN MI SPOROČI DA SE JE V AVSTRIJI SMRTNO PONESREČIL 13 LETNI FANT
ZA TRENUTEK SM UTIHNILA IN TAKOJ NATO REKLA DA MOGOČE PA NI Z NAŠE ŠOLE
VENDAR VEM DA JE BILA TO LE TOLAŽBA IN NISM HOTELA SPOZNATI RESNICE
KO SM UGOTAVLJALA KDO BI LHKO BIL SM TEBE ODPISALA SAJ SI NISM MOGLA PREDSTAVLAT VENDAR SM TE VSENO IMELA V PODZAVESTI [ ZDJ VEM ZAKAJ VSE DNEVE V ŠOLI SM DOKAJ DOBRO PRENESLA NEVEM KER NISM PODROBNO RAZMIŠLJALA ALI KAJ KO PA SEM BILA DOMA SO SE MI SOLZE ULILE IN SE NISO HOTELE USTAVT.! KMALU PA JE PRIŠEL ČETRTEK IN Z NJIM TVOJ POGREB L .! ŠELE TAKRAT SM SE ZAVEDLA DA NE BOM NIKOL VEČ VIDLA TVOJIH UČKOV DA NE BOŠ NIKOL VEČ PRTEKU H MEN , TE NE BOM MOGLA VEČ OBJET N-I-K-O-L V-E-Ć :’(
P.S. NE POZAB TEGA BIU SI MI USE IN MI BOŠ ŠE ZMER
DO KONCA MOIGA LAIJFA
Pošlji verz | 1 glasov
*..PriJaaTeeŁsTvoo na DaaŁJaauoo..*

veŁijo jih pravi, da dekŁe in fant nemorata bit dobra prijateŁja. Zakaj ne.?? veŁikokrat se sprasujem zakaj. Samo odgovora ne najdem, Pumoje sta Łahko zeŁo doobra prijateŁja, dekŁe Łahko zaupa svoje težave tudi fantu...in obratno...zakaj pa ne.? če ti zna fant oz. dekŁe prisŁuhniti in te toŁaži ti pomaga spŁoh ni težau nwm u čem je tukaj tak probŁem. ProbŁem je samo če kateri od od prijateŁjeu čuti kaj eč do drugega prijateŁja...samo tukaj pa obstaja pogovor in se u temp govorita...Mogče je to Łahko en zeŁo veŁik pŁos za oba, ker se že dobro poznata in če misŁista, da Łahko to prijateŁjstvonapreduje v kaj več je Łahko Łahko dobro prijateŁjstvo Łep začetek njihovega druženja zavnaprej.

no jaz p tega posta ne pisem zaradi prijateŁjstva med fantom in punco ampka o prijateŁjstvu na daŁjavo. [.kar je pumoje večji probŁem.]...
...Če spoznaš prijateŁja, ki ni doma bŁizu tebe [.v mojem primeru 150 km stran odmene.] ja zeŁo teško. Že čisto nazačetku rabis neko zaupanje v prijateŁja saj ga ne srečuješ prav pogosto. Res da se sŁisita skoraj usak dan po msn-ju aŁi po sms-jih samo to ni to, kot prijateŁj bŁizu teb, Res da ga hitro wzŁubis in se hitro navežeš na njega..saj ga kaj kmaŁu souznaš..saj se pogovarjaš z njem zeŁo veŁiko.
razmišŁajm, da bi biŁo dobro videti, ga objeti in s epogovarjati v živo o stvareh, ki si se jih sedaj z njem pogovarjau po msn-ju aŁi sms-jh.
Upam samo, da to moje prijateŁjstvo nebo ugasneŁo in da me nebos kr pozabiu...da se bos ne mene spomniu usak dan..saj za krataek čas..kajti jaz se.!
Pošlji verz | 1 glasov
Tavam Po Temni uLici živLjenJa
Tavam Po Temni uLici TrpLenJa
Ne vidim več izhoda
Ne vidim več RazLoga
ZakaJ spLoh TrudiLa bi se še?
Ko pa vse končano Je.!
Pošlji verz | 1 glasov
Zdej sm tuki.
& pišem pesem zate.
Zate ~ sploh neveš da mi tok pomenš.
Blo je tkrt k sm te prvič vidla.
Nevem ; A si ti tut tko čutu ?
Rada bi vedla.
A nočem. Ker se bojim.
Tvojih besed k bi me rezale.
Rezale k britev tuki zdej.
In bojim se krvi ~ rdeče krvi.

Rdeča pomen bolečino.
Mojo bolečino k jo ti ne čutš.
Mojo bolečino solz k mi režejo obraz, na koščke.

Rada bi te mela.
Ampak vem d lubezni nemorš izsilt.
Al je, al je pa ni.
A pr teb je ?
To te zdj spršujem.
Za ta odgovor bi si iztrgala srce.
Izkrvavela bi zate. In za tvoje objeme.

Spet sm tuki in se zavedam da sm,
da čutm. Čeprou sam bolečino.
To je vse kar mam ~
bolečina in te besede.
Zravn pridejo še solze ko noben ne vid.

Vsak jutr si želim, d bi se zbudila ob teb.
Obrnem se ~ a tebe ni.
Solze so nazaj.
& vse bolečine se vrnejo k men.
Kt da bi trpela za ceu svet.

Vsi so tko srečni.
Vsi se smejejo, so just happy.
Tut jz ~ but fake smile.
To je razlika ; med mano & njimi.

Enivej …
Lubm te. Zate bi prehodila svet.
Sam ti ga nebi zame.
Lepo se mej.
Se vidva u naslednem lajfu.

×××
Pošlji verz | 1 glasov
Rada sem te imela,
a kaj sem mela od tega,
če te nikoli nisem objela
in v težkem ob strani imela.
Nikoli me nisi pogledal,
nikoli mi rekel,
da me imaš rad
in da sem zate največji zaklad.
Bila sem žalostna,
pomagati mi ni mogel nihče,
ker ti si me tako prizadel,
slabo mi vedno želel.
Še vedno veliko mislim nate,
a kaj pomaga mi to.
Vedno sem vrjela vate,
a ti si zrušil to.
Sedaj te več ne morem pozabiti,
niti ti nasmešek pokloniti,
ker ga več ni,
ostajajo le še bolečine,
ki hujše so kot ledene padavine.
Še zadnjič ti povem,
da rada te imam
in pozabiti Te ne morem..
sicer pa nikomur te ne dam
in vedi da za vedno rada te imam!
Pošlji verz | 1 glasov
Pritekle so solze na moje lice!
Zakaj? Še sama ne vem,
vem samo to, da ljubil si le njo!
Tvojo sliko gledam
in se močno zavedam,
da naredila sem napako takrat,
ko sem spoznala te
in vate zaljubila se!
Ne bi ti smela verjeti
in ti v objem leteti,
zdaj pa te ni,
ker lagal si mi,
zakaj, veš samo ti!
Pošlji verz | 1 glasov
Bil je fant svetlih las,
bil je fant rjavih oči,
bil je fant ki me je ljubil,
vsaj tako mi je dejal,
a prepozno sem spoznala,
da ta fant mi je lagal.
Pošlji verz | 1 glasov
Ja vem, brez veze sploh še razpravljati o tem, samo zadnje čase mislim samo še nanj.
Včasih sem preveč zadržana do prijateljev, zaradi njega. Ker ga imam preprosto tako rada, da bi bila zanj pripravljena ubijati.
Vsak dan, vsako uro, vsako minuto .. le on. ON.! Pa zakaj.? Tokrat je prvič, da imam res neko osebo tako rada.

Ko ga gledam, je svet popoln. Ko mislim nanj, ostalo ne obstaja. RESNO.!
Pa kaj pravzaprav kar nekaj filozofiram tukaj.?
On ve .. ve, da ga imam rada.!
Fuckin' ZALJUBLJENA SEM VANJ.!

Pa kaj .. Tako bo ostalo. Težko ga bom pozabila.
Žalostne pesmi, besede in verzi .. vse me spominja nanj.

In ja .. mogoče bo prebral. Pa kaj.?
Še enkrat bo prebral tisto, kar že ve.

OMG. Kaj se dogaja z mano.?
Obsedena sem ..
.. ja z NJIM.!

Ampak .. vedno bova prijatelja ..
.. in vesela sem, da imam to možnost .. BITI PRIJATELJICA.!
Čeprav tako velika beseda, a hkrati premajhna.

Ta blog, je namenjen NJEMU.!

In še enkrat ti povem, POMENIŠ MI VSE.!

Pošlji verz | 1 glasov
* GirL: bil je bratov prijatelj..
* Boy: bila je sestra mojega prijatelja..
* Girl: zaljubila sem se v njegove oči..
* Boy: zaljubil sem se v njene oči..
* GirL: ampak bil je veliko starejši..
* Boy: bila je tako mlada..
* GirL: zagotovo ni ničesar čutil do mene..
* Boy: prepričan sem da ni ničesar čutila do mene..
* GirL: včasih se mi je zdelo da sem ujela njegov pogled.. gotovo je bila le domišlija..
* Boy: rajši sem umikal poglede.. njene oči so me preveč privlačile..
* GirL: vsako dekle bi lahko dobil..
* Boy: želel sem si le njo..
* GirL: kmalu si je našel dekle.. starejšo.. in mnogo lepšo od mene * Boy: z najbolj zaželjenim dekletom v mestu sem želel zapolniti praznino v mojem srcu..
* GirL: videla sem kako jo poljublja.. ljubi jo.. * Boy: vsakič ko jo poljubim se mi zdi da poljubljam Njo.
* GirL: s prijateljem sem šla na pijačo.. sedela sta za sosednjo mizo..
* Boy: videl sem jo v baru..našla si je fanta.. zasluži si srečo.. ampak še vedno jo ljubim * GirL: videla sem kako se ji smehlja..
* Boy: videl sem kako ga gleda..
* GirL: nisem dolgo zdržala.. prijatelju sem rekla da mi je slabo.. pospremil me je do doma..
* Boy: s fantom sta kmalu odšla.. njene popolne oči so ga gledale kot boga..
* GirL: naslednji dan je prišel na obisk k mojemu bratu.. po neke CD-je.. niti pogledal me ni..
* Boy: šel sem k prijatelju.. s prvim izgovorom.. samo da bi jo videl..
* GirL: klicala ga je.. izraz na njegovem obrazu je povedal vse.. vse mu pomeni.. * Boy: klicala me je po telefonu.. rekel sem ji da jo ljubim..sam sebi ne morem lagati.. v resnici ljubim Njo..
* GirL: tako močno si želim njegovih poljubov..
* Boy: vse bi dal da bi jo lahko poljubil..
* GirL: nikoli ne bova skupaj.. nikoli me ne bo ljubil..
* Boy: nikoli me ne bo ljubila.. nikoli ne bova skupaj..
* GirL: LJUBIM GA!
* Boy: LJUBIM JO!
Pošlji verz | 1 glasov
Še zadnjič bom pogledala to staro sivo sliko.
Ki ne pomeni nič.
Nič več.
Raztrgala jo bom na majhne koščke, raztrgala bom vse spomine.
Na sive dni.
V meni bo ostala praznina, a živela bom naprej.
Kakor živiš ti.
In ko mi bo uspelo, bom šla v svet ponosna.
In s čisto vestjo, katere ti nikoli ne boš imel.
Ne bom se ozirala nazaj.
Vse bo le preteklost.
Vse tiste neprespane noči, bolečine.
Končno sem dojela, da so vsi enaki.
In da srečni konci ne obstajajo.
Pošlji verz | 1 glasov
Nesreča
Komaj 14 let ji je bilo,
a vendar je ljubila, ljubila tako zelo.
Spominjaš se še, kako z roko v roki hodila sta po dežju,ko pil si ji dežne kapljice z oči in ona…deklica mlada te objela je
okrog vratu in nežno zašepetala v uho,
da na svetu si samo ti za njo, da bila sta srečna.
A usoda je dejala NE!
Spomijaš se še ko z radostjo je stekla čez cesto.
Hitela je k tebi v objem, a takrat še samo kup avtomobilskih ruševin iz katerih se kadil je dim.
Zagledal si jo, ležala je v objemu lastne krvi,
Z grozo v očeh si spoznal, da ona več ne živi.
Komaj 14 let ji je bilo,
a ljubila je tako zelo.
Danes na njenem grobu rdeče vrtnice cveto.
Pošlji verz | 1 glasov
Želim si, da te bi objela,
te poljubila.
Želim si le tebe,
brez tebe življenja mojega ni.
Želim si, da bi bil le moj,
da bi bila zavečno skupaj.
Ti si zaklad za mavrico,
najlepša zvezda na nebu.
Ti si moje sonce.
Želim si te bolj kot vse drugo,
največ na svetu mi pomeniš.
Vsak dan mojega življenja mi polepšaš.
Brez tebe bi bilo celo življenje brez smisla.
Ti si moje sonce na nebu,
ki vsak dan sveti.
Moja zvezda,
ki mi v mraku kaže pot.
Brez tebe bi bilo moje življenje prazno.
Več noben zaklad za mavrico se nebi skrival,
zvezd v temni noči bilo nebi več.
Takrat tudi mene nebi več bilo,
ker te bi preveč pogrešala,
da bi lahko živela brez tebe.
Bili bi samo še oblaki ne nebu.
Brez tebe in mene.
Pošlji verz | 1 glasov
Freends Fooreveer..<3
BuuuT .. noow you're gone :'(
i miss u soo mucH & i'm soo losT withouT you.!!
naiRaai sm Tee meŁa in za ueDnoo Te bom meŁa.!<33
R.I.P
Pošlji verz | 0 glasov
Preprosto ne vem več kdo sem...pogledam se v ogledalo... a nič ne vidim...nič...le žalosten obraz....žar iz mojih oči je izginil...prazne so....zame ni prihodnosti...je le preteklost...ostala sem v trenutku iz katerega ne morem...trenutku... ko sem te dokončno izgubila...oropal si mi tisti kanček sreče v mene...dnevi...ki jih preživljam so mrtvi....globoko v sebi sem le osamljena duša...duša.. ki kriči po tebi... v popolnih neznancih iščem saj del tebe.... v moji podzavesti si še vedno tu... smejiš se...a jaz jočem...le da ti tega ne slišiš... edino kar imam od tebe so spomini...kamorkoli pogledam vidim tebe.... ne najdem pa sebe... ne najdem odgovorov... enostavno sem tistega dne umrla... imam le upanje in neuresničljive sanje...sanje v katerih si ti...in upanje...da se sanje uresničijo....
Pošlji verz | 0 glasov
Včasih.pogledam.w.nebo, v.zvezdice.in.pomislm..
Ali.ta.trenutek.kdo.misLi.name.? Če.me.ima.kdo.sploh res rad, če komu sploh keii pomenm?
In če kdo razn mene gleda v zvezdice in razmišlja podobn kt jzt.
K bi vedu kako močno si želim, da bi ti kdaj gledu v zvezdice in mislu name, in me meu usaj tires rd.. in da bi usaj teb kj pomenla. Veš, kako zelo si želim, da bi te mela. Da bi bla ti in js - mi2! K bi vedu kako si želim, da bi te vidla usak dan, da bi te objela usak dan.. in ja da bi te čutla usak dan! Kaj use bi dala, da bi ti isto cutu do mene.. Da bi me meu usaj mal rd. Isto kot imam js tebe me nikol neb mogu met! K moja ljubezen do tebe je usak dan, vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo večja. In mam filing, da nikol nau nehala rast! Ti si niti predstaulat nemors kok mi pomens. Ker se ne da povedat, mogoce se da pokazat, ampak nevem če bom kdaj mela šanso pokazat.. Učash se prašam, ZAKAJ? Zakaj ravn ti.. Zakaj mi tok pomens? In nikjer ne najdem odgovora. Ko sm te spoznala si nism mislna, da mi bos tok pomenu več k usi frendi in več k familija, da bos u moji glawi obstaju saom ti. Nekateri frendi k vejo da te mam rada, govorijo da sm obsedena, da bo minil, ampak to ni to! Ti si čist drgac k drugi. Čist drgac filing in prvič u lajfu vem da sm res zalublena! K te vidm, k te slism, se tresm.. srck hitrej bije, v trebuhu mam 1000 metulckou k me nardijo, še bol noro kokr sm!
Sprasujem se:
Zakaj nikol ne dobim tizga kar si zares želimo?
..WHY?
Ampak še useen neki mam, in to je UPANJE, upanje da ti dokažem kok mi pomens, da ti končno dokažem, da si zame ceu svet čeprou si za svet le ena oseba!
Najraje bi ustavila čas ko sem te prvič slisala, tvoj glas me vedno znova preuzame! Najleps. Ugl. upanje..
UPANJE OSTANE ZA VEDNO.
Ostane, ce imas nekoga zares rad
Pošlji verz | 0 glasov
Le kaj moj svet bi brez sanj?
Sanjam, da me ljubiš,
sanjam, da me rada imaš,
sanjam, da me objameš
sanjam, da poljub mi daš,
ko me pogledaš slišim bitje srca
ko se nasmehneš mislim, da srečna sva oba.
A kaj ko tvoj pogled je tako kratek
tvoj nasmeh tako zaigran, ko pogledam te
se umakneš in greš stran. A sanj
mi ne moreš vzeti, čeprav vem, da vse je zaman
Pošlji verz | 0 glasov
V spaLnici sedim in v sTrop sTrmim...
pod mani nekaii ropoTa...
in spaTi mi ne da..
pogLedam na uro...
poLnoč že Je odbiLa...
Končno se opugumim..
nož poLn moJe krvi z rokami primem..
in bosa po stopnicah proTi vhodu odidem..
sTrah me Je..
Le kai ropoTa?
Ne zdržim več..
moram narediTi še ne rez ..pa čeprav bo zadnji...
Pri vraTih zagLedam senco.
Panika me zagrabi da narediL mi boš kaii zaTo hiTro zabodem v Tebe..gLoboko koLikor se Le da..
Komaii veroJoča Kaii narediLa sem prižgem Luč in na Tleh zagLedam Tebe..
TakraT spomnim se da ob poLnoči pri meni zmeniLa sva se..
Kako sem Te Lahko ubiLa ko pa Tako sem Te LjubiLa??
Ne brez Tebe ne bom živela še sebe bom ubiLa..
THE END.!
Pošlji verz | 0 glasov
Spomnim se dneva,
ko skupaJ StaLa sva na pragu ,
Ljubezen si izrekLa in kasneJe se sporekLa..
odšeL si nekam v neznano,
pusTiL si me samo ...
Srce me zdaii boLi ,
Ker Tebe več ob meni ni.!!
Pošlji verz | 0 glasov
Rekla sva,
da bova kot romantika iz filmov.
Zaprte so stare kinodvorane,
Kolosej je razprodan.
Rekla sva,
da bova šla morda v Piran,
a zdaj gradijo hiše
z umetnim ribnikom
in plastičnimi okni.

Tako ti uide vse,
če daš srce med branjevke.
Dvigneš nos, ko srečaš klošarja,
a ti veš,
da greš z njim tudi ti
in da z njim grejo moji spomini.
Rekla sva ..

Rekla sva,
da bova šla na Magistrat čez trg, (kar sama na sprehod)
kupila bova morda Delo,
trava bo kot prt.
Rekla sva,
da bi bolšjaka prečesala, (podolgem in počez)
a zdaj ne upava več tja med kup starin,
ker sva tud' sama vmes ..

Tako ti uide vse,
če daš srce med branjevke.
Dvigneš nos, ko srečaš klošarja,
a ti veš,
da greš z njim tudi ti
in da z njim grejo moji spomini.

Tako ti uide vse,
če daš srce med branjevke.
Dvigneš nos, ko srečaš klošarja,
a ti veš,
da greš z njim tudi ti
in da z njim grejo moji spomini.
Rekla sva...
Pošlji verz | 0 glasov
MOJE VSE

Nočem biti taka,
kot so vsi drugi.
In nočem sledit ritmu,
kot ga furajo oni.

Hočem le tebe ob sebi imet',
povsod hoditi s tabo,
ker krut je ta svet.

In moje mišljenje ne bo kot od njih,
nikoli, bom vedno le sama drugim jemala dih.
Ni važno, na kakšen način,
bom vedno drugačna, me briga za njih.

In nočem te izpustit, hočem te met',
ker meni pomeniš, ves ta moj svet.
In za vedno bi te v objemu držala,
bi zate živela, nikoli izpustila.

In vedi, da vedno ko sem s teboj,
želim ti reči, da si samo moj.
In nočem, da to se kmalu konča,
ker lepo mi je s teboj, kot pravljica.

Nočem biti taka,
kot so vsi drugi.
Hočem le tebe
imeti ob sebi.
Pošlji verz | 0 glasov
VEDNO SAMA

Otroci zaprti za železno ograjo ..
Žalostni, a hkrati z nasmehom, ko nogomet igrajo ..

Si želijo družino ljubeznivo,
po toplem domu vsi hrepenijo ..

S solzami v očeh zvečer zaspijo,
v upanju, da se ob svojih starših zjutraj zbudijo ..

Samo majhen objem topline,
občutek, da so varni v tem svetu divjine ..

S pogledom spremljam njo,
kamorkoli gre in karkoli počne ..

Usede se na mrzel beton,
gleda nemo njih, ki delijo si še zadnji bonbon ..

Nihče je niti ne opazi,
ji reče, kako se počuti ali če kaj rabi ..

Vedno in povsod hodi sama,
s upanjem v očeh, da najde si prijatelja ..

Nikoli z nikomer besede spregovorila ni,
da bi se smejala .. saj ne ve kaj pravzaprav smeh pomeni.

Le solze, solze žalosti ..
Povsod in vedno spremljajo njene zelene velike oči ..

Ne bo topline nekoga deležna nikoli ..
Bo vedno le zase, tavala okoli ..

Da bi videla svoje sanje le ograja jo zavira,
njeno upanje počasi iz dneva v dan bolj umira ..
Pošlji verz | 0 glasov
Ta pogled.
Kot kačji ugriz.
Strupen in kot nedoločen niz.
Zgubljena igra.
Vse se samo okoli njega vrti.
Ves svet, kot da obstajal samo on bi.
Sanje.
Neuresničene.
Grozne.
Mora povsod v vseh pogledih.
Še v realnosti.
In njegove besede,
Kot nož v srce njej,
Ki ga imela je najraje.
Njegov vonj,
Po mračnem veselju.
Po smehu njegovem,
Po razočaranju njenem.
Vse njune sledi,
Izginile,
On uničil jih je.
Sedaj še ona,
Kot z namenom,
Da uničila bi njo,
Z njim je odšla,
Njemu dala upanje,
Njej pa hinavske obrise prijateljstva.
Še sama ne ve,
Kaj zdaj naj naredi,
Razmišlja o svetu,
Ki ga še živela ni.
V svojih sanjah vidi le še njega,
Bo vedno z njim obsedena.?
Bo vedno povsod le njega gledala.?
Z upanjem bo vedno ostala,
Upanjem,
Da nekoč bo le njegova …
Pošlji verz | 0 glasov
Mogoče se vse nesmiselno zdi,
mogoče le vse v prazno bledi.
Mogoče je vse z rimami povedati lažje,
mogoče se s tem bolj poglabljamo vase.

A rime se včasih ne rimajo kot bi želela,
tako kot včasih se lajf ne odvija kot bi hotela.
Se je treba včasih zamisliti malo,
kaj sploh hočemo in kam sploh vsi gremo.

Za kakšnimi cilji tečemo vsi,
kaj si želimo postati v prihodnosti.
Nas preteklost ovirala ne bo,
bo vedno prav tako kot zdaj, lepo.?!

Vsi počasi na prijatelje pozabljajo,
jih zanemarijo in jih pokličejo le takrat, ko kaj rabijo.
A kaj nam to pomaga.?
Ljudje, vedno več bo kriminala.!

Vedno manj se bomo imeli radi,
vedno manj bomo hodili za sanjami.
Vedno manj bo med nami ljubezni
in vedno bolj bomo prepuščeni samemu sebi.

Rime se ne rimajo povsod,
a življenje ni čisto, da bi po ulici hodil bos.
Svet je krivičen in svet je umazan,
in vedno bo vse z dnarjem povezan.

Še voda se kmalu premikala ne bo,
bo človek izumrl, ničesar ne bo.
Mogoče bojo nekje ostale naše sanje,
mogoče, če bomo le verjeli vanje.

Pošlji verz | 0 glasov
Spet ti lažem.
Spet srcu drugačne ukaze kažem.
Naj drugače ti govori,
drugače od realnosti.

Naj vsega ti ne pove,
naj nekaj zase obdrži,
naj te ne prizadene,
naj odvrže slabe misli.

Lažem ti, da dobro sem,
lažem ti, da lepo mi je.
Vem pa, da vse je le zlagana igra,
ki ji jaz citiram drugačna pravila.

Nasmeh zlagan,
dobra volja zaman,
tega ne opaziš,
le za njo se ves čas plaziš.

Prijatelja zapustil,
ker tako je ona želela,
me stran odrinil,
da ona je mirno vest imela.

Me komaj še opaziš,
me komaj še pozdraviš.
Do kdaj bo vse to trajalo?
Do kdaj bo vse to med mano in njo nihalo?

Jo imaš res rad?
Bi zanjo res šel na konec mavrice in izkopal zaklad?
Če si srečen ti,
sem srečna jaz,
a vseeno,
čeprav sva bila prijatelja,
se zaradi nje še ni treba gledati kot dva neznanca.

Pogovor na štiri oči,
samo jaz in ti.
Takšen kot bi si ga jaz želela,
takšnega, ki ga že dolgo nisva imela.

Takšen, ki je bil sproščen,
ko sedela sva na klopci,
ko bila sva čisto sama,
ko imela sem občutek, da nekoč bo nekaj še med nama.

A očitno sem motila se,
brez veze gledati zdaj na preteklost je.
Skupaj »for ever« mislita da bosta,
a to je le beseda, ki vsakega najstnika v ljubezni zamota.

Si zmeraj mi govoril,
da našla nekoga si bom,
ki znal me bo nasmejati,
mi lepih besed na srce posejati.

A nisi pa vedel,
da ta oseba si ti,
da ves čas,
odkar te poznam,
moje srce po tebi hrepeni.

Ti bom vedno hvaležna,
da ob meni si bil,
ko potrebovala sem te,
me tolažil si,
ko imela sem hude trenutke.
... in hvaležna sem ti,
da obstajaš,
pa čeprav ne zame.

Pošlji verz | 0 glasov
Gozd.
Svež zrak in ta pogled ..
.. pod nogami gozdna pot,
ki se kar vleče v nedogled.


Z roko v roki
se po tej poti sprehajava,
se brigava za druge,
le midva obstajava.


V drevo vreževa
Moje + Tvoje ime,
pa za okras okoli imen,
vreževa še veliko srce.


Nekaj časa še zreva
v najin ta znak,
ki ga je ravnokar vrisal,
ljubezni korak.


Me počasi in nežno
objameš čez rame,
mi na uho zašepetaš,
da si noro zaljubljen vame.


Mi kratek poljub pritisneš na lice,
mi z roko na obrazu
po celem telesu
sprožiš mravljince.


Nato ugotovim,
da lepe besede in lepi pogledi
bili so zaman
in da ti kot popoln,
bil si le delček mojih najlepših sanj.
Pošlji verz | 0 glasov
Potiho.
Čisto potiho,
slišim korake,
ki se bližajo mi,
korake, ki rišejo na tleh sledi,
sledi njegovih stopal.
Slišim,
kako se hlačnici kavbojk
drgneta druga ob drugo,
kako ustvarjata šum,
šum prepleten z njegovo energijo.
Gledam,
spremljam s pogledom njegovo telo,
kako se v ritmu pihajočega se vetra,
pomika proti meni,
kako se njegovo telo,
ziblje v temi.
Pogrešam vonj,
vonj njegove srajce,
ki mi vedno in povsod je sledil,
kot da on ob meni bi bil.
Čakam,
da me oči njegove obliznejo,
da dobim občutek,
da taki trenutki nikoli ne minejo.
Upam,
da nekoč bo on bral to pesem,
da bo ob pravem trenutku spoznal,
da moje srce le za njega je bilo
in da nikdar ga ni pozabilo.

Pošlji verz | 0 glasov
Počutm se uničeno, izrableno.
Zka noben tip ne zna met res rad?
Gledajo sam nase.

Ja, tut tep je zj useen zame.
Ampk nikol nauš uedu kok sn u resnic pretrpela,
Sam d najina zveza bi uspela.

Ampk tep je vedn useen blo,
Itq si vedu d z nama nikol nič nebo.

K si se naveliču odfuku si me,
Tko k dost bejb prej še.

Reku si d nikol prevaru me neb,
Lagat znaš,
Pazi da kdaj se ne izdaš.

Ja, prizadeu si me najbol.
Pazi, d nebo tebe še ktera bol.

Veš kua oblubla sn ti,
Tut ti si mi mrskej oblubu mi,
Ampk itq so ble same laži.
Tko d tut moja obluba je šla.

Ti pa kr bot tak naprej,
Sam pazi d ti nbo kdaj žau,
K prenizko boš pristau.

Huala za use laži. Igranje. Itd. & nj ti bo še naprej useen.
Pošlji verz | 0 glasov
jaoo.
s5 sn se zaLubLa.
in s5 u narobe osebo.

bLa sn cela u badu zared 1 tipa. in sn šLa na vransk.
in poL sn bla tm čist ceLa u badu.
ampk poL se je on začeu menit z mano.
p me u dobro voLo spravu.
bla sn ceLa presrečna.
in poL sn skor usak dan hodLa na vransk d bi ga vidLa.
on ni Lep. on je naiiLepshiii.<3
ampk..on je prestr. sj on je tko reku.
usak. ampk res čist usak dan misLm nanj.
in frendi so me že kr nauajen k jih skos sprašujem ka nj nrdim..kko ga nj pozabm..
usak dan bediram zared njega.

Vem d nboma nikoL skp, in s tem se nmorm sprjaznt.
je naiiboL sweet čloukec kar jih poznam. ^^
strah me je tega d mi zamiru, pa da še frenda neb bLa.
res mi fuuL pomen. sam d nuem če on to we.

Rada bi sam rekLa : Rada Te Maam. <|3. soo sorry because i Loue u. <|3
Pošlji verz | 0 glasov
»Saj ni mogoče!« je zakričala, ko je pogledala skozi okno svoje sobe. Gledala je v zelo nenavaden prizor. Bil je hladen januarski dan. Eden takih dni, ko bi bilo bolje ostati v postelji. Eden takih, ko je jutro bolj žalostno od praznine tvojih misli, tvoje osamljenosti. Eden takih, ko ti celo samota preseda, eden takih, ko bi najraje izginil iz obličja zemlje. Eden tistih groznih, mrzlih, sivih zimskih dni, ko se ti zdi da zvok zaman skuša prebiti gluho tišino sivih oblakov, ko se ti zdi da nič ne more od tebe in do tebe. To se zdi Navadnim ljudem. Navdaja jih z grozo. ONA pa v tem neznansko uživa. Njej samota nikoli ne preseda. Črnina, te je že tako ali tako navajena…v njej tako ljubi črnini, zagledati nekaj pisanega, je bil zanjo šok. In ko je tako stala, strmela v neznano točko sredi neznanega, je zagledala več sto let staro drevo, ki je stalo na robu previsa. Pod previsom 100 metrov niča, potem pa skale. Ostre,hladne,sive skale. Vanje je butalo hladno morje. Skale so jo privlačile. Želela se jih je dotakniti. Pa vendar je bilo to nemogoče. Poti do te divje obale ni bilo. Ona pa si je to tako želela…tako neznansko si je to želela. Živeli so v samotni hiši. Kilometre okoli ni bilo žive duše. Ljubila je ta samotni kraj. Ko je tako, kot že nič kolikokrat strmela v to staro drevo, je pod 30 centimetrsko snežno odejo, ki je k tlom težila že tako stare in krhke veje veličastnega drevesa, zagledala cvet. Nenavaden, vijoličen cvet. Na cvetu je bil metulj z črnimi krili. Bila so popolnoma zaprta. Iz cveta se je vila dolga lestev. Segala je tik do te divje obale. Pot do skal…pot do sreče. Želela je do tega drevesa. A ni mogla. Sneg je bil previsok. Potem pa so se, nenadoma, kakšen teden po njenem odkritju nenavadnega cveta, začela metuljeva krila odpirati. »NE,NE!« je nemo kričala. »ne odleti še!« obšlo jo je grozljivo spoznanje. Ko bo metulj odletel, bo cvet izginil, s cvetom pa tudi edina pot do obale, do skal, do njene sreče. Da, že več let ni bila srečna. Delovala je srečno. Hotela je, da se je ljudje spominjajo takšne, kot je nekoč bila. Srečna. Kar pa že dolgo ni bila več. Počutila se je ujeto, zaprto. Želela si je svobodo… In ko je bila tako sama, s svojimi mislimi, je metulj še bolj razprl svoja krila. »Znamenje« si je mislila. »Moram do cveta. Edino tako bom spet našla srečo.« In odšla je. Komaj, komaj je prišla do drevesa. Cvet pa se je vedno bolj odmikal. Boj blizu ko je bila, bolj je bledel. Ko je splezala na drevo, je cvet izginil. Bila je besna, razočarana. Strmela je v skale, poslušala tih šepet divjih valov. Klicali so jo, klicali da se jim pridruži ob petju nebeške melodije. Vleklo jo je k skalam. Padala je, padala k tlom, k svobodi. Tal pa ni bilo. Padala je v neskončen prepad…prepad brez konca…nekje na poti bo našla srečo…resnično srečo.. Nihče je nebo pogrešal. Ni imela doma v samoti. Ni imela hiše v samoti. Ni bilo pečin. Le njene sanje. Potapljala se je vanje. zaspala je in se nikoli več zbudila. Našla je srečo. Nekje, z angeli…ali pa so tudi to le prividi. Prividi sreče.
Pošlji verz | 0 glasov
Zakaj bi te iskala če ti ne iščeš mene?
Ne gledaš nazaj,ko sva bila nekoč srečna
skupaj,zdaj sva oba sama v samoti v temi,v sobi s 4 stenami zaprta,
kot bi bila v zaporu.Sama sva nihče ne pomaga,
nihče ne rešuje,kričiva v nič, v 4 zazidane stene.
Nihče ne pride,da bi naju vsaj pogledal,
da bi se nama nasmehnil in rekel pojdi naprej ne vstavljaj
se v temnih prostorih.Ne midva sva sama,
brez oblačil,brez družine,brez hrane.Nekega
dne bova spet srečna skupaj,če tudi v nebesih
tam nebova zaprta,svobodna bova kot še nikoli prej.
Zakaj zdaj nisva skupaj, skupaj pa čeprav med 4 stenami.
Bila bi skupaj,naine poti bi bile bližje,moči še močnejše.
Ampak ne midva sva sama brez moči, kot angela ki živita v Peklu!
Pošlji verz | 0 glasov
Danes je ta dan, dan žalovanja
dan ki nima upanja, dan za katerega
ni vredno živeti.Dnevi, ki so bili
polni upanja,ni jih več enostano
so izginili, v življenju je samo praznina,
velika praznina, ki se ne izgubi v mesečini.
Ostaja tukaj z mano in mi dela luknjo v srcu,
z vsako minuto je luknja večja in globja.
Nikogar ni,ptice ne pojejo,
listje ne šumlja,sonce ne sveti.
Nikogar ni ..tema,tema ki je vse bol temnejša.
Upanje,malo upanja, ki je sijalo je pogoltnila tema
ni ga več enostavno je izginil..ni nikogar..nikogar!!
Pošlji verz | 0 glasov
Ker jih je lepo gledati, ko sladko zaspijo v tvojem naročju.
• Ko te poljubijo svet postane lepši in vse je spet tako, kot mora biti.
• Ker so ljubke, ko jejo.
• Ker jih je vredno čakati, ko se več ur oblačijo in urejajo zate.
• Ker so vedno tople, četudi je zunaj -30 stopinj.
• Ker so seksi tudi brez make-upa, nepočesane in v razvlečeni srajci, ko zjutraj peljejo psa na sprehod.
• Ker so smešne, ko te lovijo za komplimente, čeprav dobro vedo, da si do konca zatrapan vanje.
• Ker so privlačne, ko se razkurijo.
• Ker njihova roka vedno najde tvojo.
• Zaradi načina, kako te poljubijo, ko narediš kaj lepega zanje in jim rečeš, da jih imaš rad.
• Ker se rade in lepo smejejo.
• Ker si srečen, ko se ti na telefonu izpiše njena telefonska, kmalu potem, ko sta se na žive in mrtve skregala.
• Zaradi načina, kako ti rečejo: „Prosim, nehajva bit' skregana!“
• Zaradi načina, kako ti padejo v objem in se razjočejo, potem pa se opravičujejo, ker so ti s svojimi solzami zmočile pulover.
• Zaradi trenutkov, ko ti eno primažejo in pričakujejo, da te bo bolelo.
• In zato, ker se potem opravičujejo, če te res boli (čeprav ti tega nisi priznal).
• Ker jim enostavno vse odpustiš, ko rečejo: „Pogrešala sem te!“
• Ker jih hudo pogrešaš, ko jih ni ob tebi.
Pošlji verz | 0 glasov